Približno 40.000 vojakov, policistov in varnostnikov z vsega sveta se je danes dopoldne, 9. februarja 2025, zbralo na Trgu svetega Petra, da bi ob jubileju, namenjenem prav njim, obhajali mašo s papežem Frančiškom. Dejal je, da nas s svojim poslanstvom, ki služi dobremu, svobodi in pravičnosti, učijo, da kljub vsemu lahko zmaga dobrota, da lahko ustvarimo bolj človeški, bolj pravičen in bolj bratski svet.

Jubilej vojaških, policijskih in varnostnih sil se je začel že v soboto, 8. februarja, ko so se udeleženci kot romarji upanja podali proti baziliki svetega Petra in prestopili prag svetih vrat. Popoldne je zanje na rimskem Ljudskem trgu potekal poseben dogodek z mnogimi priznanimi govorniki in koncertom pihalne godbe.

Papež Frančišek je med sveto mašo – daroval jo je prefekt Dikasterija za škofe kardinal Francis Prevost – spregovoril o njihovem posebnem poslanstvu v današnji družbi in svetu, se jim zahvalil za služenje dobremu, ter jih opogumil k nadaljnjemu prizadevanju na področju spodbujanja, reševanja in obrambe življenja. Na začetku homilije je govoril o evangeliju današnje pete nedelje med letom (Lk 5,1-11). Pripoveduje o Jezusu, ki ob Genezareškem jezeru zagleda ribiče, kako po dolgi noči brez ulova izpirajo mreže. Jezus stopi v enega od čolnov in začne učiti.

Homilija papeža Frančiška

Jezusovo držo ob Genezareškem jezeru evangelist opisuje s tremi glagoli: zagledal je, stopil je in sedel je. Jezus se ne obremenjuje s tem, da bi množicam pokazal neko podobo o sebi, da bi opravil neko nalogo ali sledil nekemu načrtu o svojem poslanstvu. Nasprotno, na prvo mesto vedno postavlja srečanje z drugimi, odnos, skrb za napore in neuspehe, ki bremenijo srce in jemljejo upanje.

Zato je Jezus tisti dan zagledal, stopil in sedel.

Jezus je najprej zagledal. Njegov pogled je pozoren, tako da kljub veliki množici ljudi, lahko opazi dva čolna ob obali in razbere razočaranje na obrazih ribičev, ki po neuspešni noči perejo prazne mreže. Jezus usmeri svoj pogled, poln sočutja, v oči teh oseb in zazna njihovo obupanost, potrtost, saj so delali vso noč, ne da bi kar koli ujeli, občutek, da imajo srce prazno, kot so prazne mreže, ki jih sedaj stiskajo v rokah.

Ko je Jezus videl njihovo pobitost, je stopil v čoln. Ravno Simona prosi, naj čoln nekoliko odrine od obale, nato pa stopi vanj, s tem pa vstopi v prostor njegovega življenja, v globino tistega neuspeha, ki naseljuje njegovo srce. To je čudovito: Jezus se ne omeji na opazovanje stvari, ki gredo narobe, kot to pogosto počnemo mi, ki se na koncu zapremo v pritoževanje in zagrenjenost; prevzame pobudo, gre naproti Simonu, z njim se ustavi v tistem težkem trenutku in se odloči stopiti v čoln njegovega življenja, ki se je tisto noč vrnil na obalo brez uspeha.

Potem ko je Jezus stopil v čoln, je sedel. V evangelijih je to tipična drža učitelja, ki poučuje. Dejansko evangelij pravi, da je sedel in učil. Ko je Jezus v očeh in srcih ribičev videl grenkobo zaradi naporne noči, v kateri niso ničesar ujeli, je stopil v čoln, da bi učil, da bi torej oznanil blagovest, da bi v to noč razočaranja prinesel luč, da bi pripovedoval o lepoti Boga, da bi sredi naporov človeškega življenja začutili, da obstaja upanje tudi takrat, ko se vse zdi izgubljeno.

In tako se zgodi čudež: ko Gospod stopi v čoln našega življenja, da bi nam prinesel dobro novico o Božji ljubezni, ki nas vedno spremlja in podpira, se življenja začne znova, ponovno se rodi upanje, izgubljeno navdušenje se vrne in mreže lahko ponovno vržemo v morje.

Bratje in sestre, te besede upanju naj nas spremljajo danes, ko obhajamo jubilej vojaških, policijskih in varnostnih sil, ki se jim zahvaljujem za delo, pri tem pa pozdravljam prisotne predstavnike oblasti, združenj in vojaških akademij, prav tako pa vojaške ordinarije in kaplane. Zaupano vam je pomembno poslanstvo, ki zaobjema številne razsežnosti družbenega in političnega življenja: obramba naših držav, zagotavljanje varnosti, varovanje zakonitosti in pravice, prisotnost v zaporih, boj proti kriminalu in različnim oblikam nasilja, ki ogrožajo socialni mir. Spomnil bi rad tudi na vse, ki nudijo pomembno pomoč v primeru naravnih nesreč, za zaščito stvarstva, za reševanje življenja v morju, za najslabotnejše, za spodbujanje miru.

Tudi vas Gospod prosi, da storite kot On: vidite, stopite in sedete. Videti, saj ste poklicani imeti pozoren pogled, ki zna prepoznati grožnje skupnemu dobremu. Videti, ker ste poklicani, da imate ostro oko, ki lahko zazna grožnje skupnemu dobremu, nevarnosti, ki prežijo na življenja državljanov, okoljska, družbena in politična tveganja, ki smo jim izpostavljeni. Stopiti, kajti vaše uniforme, disciplina, ki vas je oblikovala, pogum, ki vas odlikuje, prisega, ki ste jo dali, vse to so stvari, ki vas spominjajo, kako pomembno je ne le videti zlo in ga obsoditi, ampak tudi stopiti v čoln sredi nevihte in poskušati preprečiti njegov potop, s poslanstvom, ki služi dobremu, svobodi in pravičnosti. In navsezadnje, sesti, ker vaša navzočnost v naših mestih in naseljih, to, da ste vedno na strani legalnosti in na strani najslabotnejših, je za nas vedno učenje: uči nas, da kljub vsemu lahko zmaga dobrota, uči nas, da so pravičnost, lojalnost in državljanska gorečnost tudi danes potrebne vrednote, uči nas, da kljub nasprotnim silam zla lahko ustvarimo bolj človeški, bolj pravičen in bolj bratski svet.

In pri tej nalogi, ki zajema vse vaše življenje, vas spremljajo tudi kaplani, ki so pomembna duhovniška navzočnost med vami. Oni niso namenjeni blagoslavljanju sprevrženih vojnih dejanj, kot se je včasih žal dogajalo v zgodovini. Ne. Oni so med vami kot navzočnost Kristusa, ki vas želi spremljati, vas poslušati in vam biti blizu, vas spodbujati, da odrinete na globoko, in podpirati pri poslanstvu, ki ga opravljate vsak dan. Kot moralna in duhovna podpora so z vami na poti, da vam pomagajo opravljati vaše naloge v luči evangelija in v službi dobrega.

Dragi bratje in sestre, hvaležni smo vam za vse, kar počnete, včasih celo z osebnim tveganjem. Hvala, ker stopate v naše čolne, ki so v nevarnosti, in nam s tem nudite svojo dragoceno zaščito in nas opogumljate, da nadaljujemo svojo pot. A rad bi vas tudi pozval, da ne izgubite izpred oči smotra svoje službe in svojih dejanj: spodbujati življenje, reševati življenje in vedno braniti življenje. Prosim vas, da ste pozorni: bdite nad skušnjavo, da bi gojili duha vojne; bdite, da vas ne zapelje mit o sili in hrupu orožja; bdite, da vas ne okuži strup propagande sovraštva, ki ločuje svet na prijatelje, ki jih je treba braniti, in sovražnike, s katerimi se je treba boriti. Namesto tega bodite pogumne priče ljubezni Boga Očeta, ki nas vse želi kot brate in sestre. In hodimo skupaj, da bi tako gradili novo dobo miru, pravičnosti in bratstva.

Vir: Vatican news