V baziliki svetega Petra je v torek, 24. junija 2025, potekalo srečanje papeža Leona XIV. s približno štiri tisoč semeniščniki, ki so z vseh koncev sveta priromali v Rim ob jubileju, posvečenem prav njim. Imenoval jih je romarji in pričevalci upanja ter spodbudil, naj se naučijo ljubiti kot ljubi Jezus, naj so navdušeni nad duhovniškim življenjem ter naj živijo sedanjost in s preroškim srcem zrejo v prihodnost.
V meditaciji jih je sveti oče pozval, naj je njihovo srce krotko in ponižno, kot je Jezusovo. V njih ni ničesar, kar bi bilo treba zavreči, ampak je treba vse sprejeti in preoblikovati, da bi postali srečni duhovniki, »mostovi« za srečanje s Kristusom za vse, ki se jim približajo, da bi lahko bili pastirji po njegovem Srcu.
Usmerijo se naj v svojo notranjost in skrbijo za svoje srce: »Brez notranjega življenja ni mogoče niti duhovno življenje, saj nam Bog govori prav tam, v srcu.« Glavna pot, ki vodi v notranjost, je molitev, toliko bolj pomembna v dobi, ko smo hiperpovezani in je vse težje doživeti tišino in samoto. »Če boste skrbeli za svoje srce, z vsakodnevnimi trenutki tišine, meditacije in molitve, se boste naučili umetnosti razločevanja.«
Poklicani so pričevati hvaležnost in Kristusovo zastonjskost, navdušenje in veselje, nežnost in usmiljenje njegovega Srca; prakticirati slog sprejemanja in bližine velikodušnega in nesebičnega služenja.
Meditacija papeža Leona XIV. ob jubileju semeniščnikov, 24. junij 2025
Eminence, ekscelence, formatorji in predvsem vsi vi semeniščniki, dober dan vsem!
Zelo sem vesel, da smo se srečali, in se vam vsem, semeniščnikom in učiteljem, zahvaljujem za vašo prisrčno navzočnost. Predvsem se vam zahvaljujem za vaše veselje in navdušenje. Hvala vam, ker s svojo energijo podžigate plamen upanja v življenju Cerkve!
Danes niste le romarji, ampak tudi pričevalci upanja: pričujete meni in vsem, saj ste se pustili popeljati v zanimivo pustolovščino duhovniškega poklica v času, ki ni enostaven. Sprejeli ste klic, da postanete krotki in močni oznanjevalci Besede, ki rešuje, služabniki Cerkve, ki je odprta, in Cerkve, ki je v misijonarskem izhodu.
Kristusu, ki vas kliče, odgovarjate »da«, s ponižnostjo in pogumom; in ta vaš »tukaj sem«, ki ga izrekate Njemu, klije znotraj življenja Cerkve in dopušča, da ga spremlja potrebna pot razločevanja in formacije.
Jezus, to veste, vas predvsem kliče, da živite izkušnjo prijateljstva z Njim in svojimi tovariši (prim. Mr 3,13); izkušnjo, ki ji je namenjeno, da trajno raste tudi po posvečenju in ki vključuje vse vidike življenja. V vas namreč ni ničesar, kar bi bilo treba zavreči, ampak bo treba vse sprejeti in preoblikovati po logiki pšeničnega zrna, da bi postali srečne osebe in srečni duhovniki, »mostovi« in ne ovire za srečanje s Kristusom za vse, ki se vam približajo. Da, On mora rasti in mi se moramo manjšati, da bi lahko bili pastirji po njegovem Srcu (prim. Janez Pavel II., Pastores dabo vobis, 43).
Ko govorimo o Srcu Jezusa Kristusa, kako se ne bi spomnili okrožnice Dilexit nos, ki nam jo je podaril naš ljubljeni papež Frančišek? Ravno v tem času, ki ga živite, v času formacije in razločevanja, je pomembno, da svojo pozornost usmerite v središče, v »motor« vaše celotne poti: v srce! Semenišče, ne glede na to, kako je zamišljeno, bi moralo biti šola čustev. Zlasti danes, v družbenem in kulturnem kontekstu, ki ga zaznamujeta konflikt in narcisizem, se moramo naučiti ljubiti in to ljubiti kot Jezus (prim. Frančišek, Dilexit nos, 17).
Kot je Kristus ljubil s človeškim srcem (prim. Gaudium et spes, 22), ste tudi vi poklicani, da ljubite s Kristusovim srcem! Da pa bi se naučili te umetnosti, morate delati na svoji notranjosti, kjer se sliši Božji glas in od koder izhajajo najgloblje odločitve; ki pa je tudi kraj napetosti in bojev (prim. Mr 7,14-23), da bi se spreobrnili in bi vsa vaša človeškost dišala po evangeliju. Prvo delo je torej treba opraviti v notranjosti. Dobro se zapomnite povabila svetega Avguština, naj se vrnemo v srce, saj bomo tam našli sledi Boga. Vstopiti v srce nas lahko včasih prestraši, saj so v njem tudi rane. Ne bojte se skrbeti zanj, pustite si pomagati, saj se bo prav iz teh ran rodila sposobnost biti blizu trpečim. Brez notranjega življenja ni mogoče niti duhovno življenje, saj nam Bog govori prav tam, v srcu.
Del tega notranjega dela je tudi urjenje, da bi se naučili prepoznati premike srca: ne le hitrih in takojšnjih čustev, ki so značilna za dušo mladih ljudi, ampak predvsem svoja občutenja, ki vam bodo pomagala odkriti smer vašega življenja. Če se naučite poznati svoje srce, boste vedno bolj pristni in vam ne bo treba nadevati si mask. Prednostna pot, ki vodi v notranjost, pa je molitev: v dobi, ko smo hiperpovezani, je vse težje doživeti tišino in samoto. Brez srečanja z Njim nam ne bo uspelo zares spoznati niti samih sebe.
Vabim vas, da pogosto kličete Svetega Duha, da bi v vas oblikoval poslušno srce, sposobno dojeti Božjo navzočnost tudi s poslušanjem glasov narave in umetnosti, poezije, literature (prim. Frančišek, Pismo o vlogi literature v formaciji) in glasbe, pa tudi humanističnih znanosti (prim. Gaudium et spes, 62). Pri svojem doslednem teološkem študiju se naučite z odprtim umom in srcem prisluhniti tudi glasovom kulture, kot so nedavni izzivi umetne inteligence in izzivi družbenih medijev (Kongregacija za kler, Ratio Fundamentalis Institutionis Sacerdotalis, Il dono della vocazione presbiterale, 8 dicembre 2016, 97). Predvsem pa, tako kot Jezus, naučite se prisluhniti pogosto tihemu kriku malih, revnih in zatiranih ter mnogih, zlasti mladih, ki iščejo smisel svojega življenja.
Če boste skrbeli za svoje srce, z vsakodnevnimi trenutki tišine, meditacije in molitve, se boste lahko naučili umetnosti razločevanja. Tudi to je pomembno delo: naučiti se razločevati. Ko smo mladi, v sebi nosimo veliko želja, sanj in ambicij. Srce je pogosto prenatrpano in lahko se počutimo zmedeni. A po zgledu Device Marije mora naša notranjost postati sposobna ohranjanja in premišljevanja. Sposobna synballein – kot zapiše evangelist Luka (prim. Lk 2,19.51): drobce sestaviti skupaj (prim. Frančišek, Dilexit nos, 19). Varujte se površinskosti in sestavljajte skupaj drobce življenja v molitvi in meditaciji ter se sprašujte: To, kar sedaj živim, kaj me uči? Kaj to govori moji poti? Kam me vodi Gospod?
Predragi, imejte krotko in ponižno srce, kot je Jezusovo (prim. Mt 11,29). Da bi po zgledu apostola Pavla (prim. Flp 2,5) lahko sprejeli Kristusova občutenja ter tako napredovali v človeški zrelosti, zlasti čustveni in odnosni. Pomembno je, še več, nujno je, da se od semenišča dalje zelo osredotočite na človeško zrelost ter zavrnete vsako pretvarjanje in hinavščino. S pogledom, uprtim v Jezusa, se je treba naučiti dati ime in glas tudi žalosti, strahu, tesnobi, ogorčenju ter vse to prinesti v odnos z Bogom. Krize, omejitve, slabosti niso nekaj, kar je treba prikrivati, ampak so, nasprotno, priložnosti za milost in velikonočno izkušnjo.
V svetu, kjer sta pogosto prisotni nehvaležnost in žeja po moči, kjer se včasih zdi, da prevladuje logika odmetavanja, ste poklicani pričevati hvaležnost in Kristusovo zastonjskost, navdušenje in veselje, nežnost in usmiljenje njegovega Srca; prakticirati slog sprejemanja in bližine velikodušnega in nesebičnega služenja, pri tem pa puščati Svetemu Duhu, da “mazili” vašo človeškost še pred posvečenjem.
Kristusovo srce oživlja neizmerno sočutje: on je dobri Samarijan človeštva in nam pravi: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (Lk 10,37). To sočutje ga spodbuja, da za množice lomi kruh Besede in podelitve (prim. Mr 6,30-44), kar daje slutiti dogodek zgornje sobe in križa, ko nam bo dal jesti samega sebe, in nam pravi: »Dajte jim vi jesti« (Mr 6,37), se pravi, iz svojega življenja naredite dar ljubezni.
Dragi semeniščniki, modrost Matere Cerkve, ki jo podpira Sveti Duh, skozi čas vedno išče najprimernejše načine formacije posvečenih služabnikov, glede na krajevne potrebe. Kakšna je vaša naloga pri tem prizadevanju? Ta naloga je, da nikoli ne računate na padec, da nikoli niste zadovoljni, da niste le pasivni sprejemniki, ampak ste navdušeni nad duhovniškim življenjem ter živite sedanjost in s preroškim srcem zrete v prihodnost. Upam, da bo to naše srečanje vsakemu od vas pomagalo poglobiti osebni pogovor z Gospodom, v katerem ga prosite, da bi vedno bolj imeli Kristusova občutenja, občutenja njegovega Srca. Tistega Srca, ki utripa iz ljubezni do vas in do vsega človeštva.
Srečno pot! Spremljam vas s svojim blagoslovom.
