Svetoletna pobuda Lepota starih cerkva se je izoblikovala letos spomladi v želji, da bi z vodenimi ogledi  predstavili širši javnosti manj znane bisere naše kulturne in duhovne dediščine  ter tako prispevali k boljšemu zavedanju, spoštovanju in ohranjanju naših krščanskih korenin. 

Julijsko srečanje bo potekalo v nedeljo, 27. julija 2025. V sklopu žegnanja na Baču bosta predstavljeni cerkev sv. Ane na Baču pri Knežaku, v občini Ilirska Bistrica, in bližnja cerkev sv. Martina na Šilentaboru nad Zagorjem, že v občini Pivka. Ta predstavitev bo nadaljevanje dveh zelo dobro obiskanih predstavitev cerkve sv. Janeza Krstnika na Suhi pri Škofji Loki, izjemno dragocene varuhinje srednjeveških poslikav, t.im. gotskega kranjskega prezbiterija, dela več umetnikov, med katerimi je z imenom znan predvsem Jernej iz Loke. 

Zanimivo naključje je, da sta tudi tokratni predstavitvi cerkva na Baču in Šilentaboru povezani s Suho pri Škofji Loki. 

Na Suhi pri Škofji Loki se je rodil znani dolgoletni župnik kneške župnije Janez Krstnik Kalan (1894-1963), ki je zaslužen za to, da je po prvi svetovni vojni, ko je bila kneška župnija skupaj s številnimi drugimi primorskimi župnijami priključena Italiji, ohranil v bogoslužju slovensko besedo. Gospod Kalan pa je poskrbel tudi za slikarski okras tako župnijske cerkve v Knežaku, kakor tudi cerkve sv. Ane na Baču; to imenitno delo je leta 1945 zaupal sodobnemu slovenskemu umetniku Avgustu Černigoju iz Trsta (1898-1985);  s tem, ko mu je že pred tem zaupal poslikavo župnijske cerkve v Knežaku, ga je rešil gotovega vpoklica v italijansko vojsko in usode, ki bi ga vodila po poteh, ki so jo proti svoji volji prehodili številni slovenski fantje teh krajev. S poslikavama v podružnični cerkvi sv. Ane na Baču in v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Knežaku ima občina Ilirska Bistrica pomemben delež cerkvenega opusa sicer konstruktivističnega slikarja Avgusta Čerrnigoja, ki je po svojem pomenu za ohranjanje slovenske kulture in samobitnosti v težkem času italijanske okupacije in druge svetovne vojne primerljiv s primorskim opusom Toneta Kralja (1900-1975); oba sta s svojimi deli načrtno zaznamovala slovenski primorski kulturni in etnični prostor.

Drugo, kar nas povezuje s Suho pri Škofji Loki, so gotske stenske poslikave v cerkvi sv. Martina na Šilentaboru, ki so najjužnejše delo iste, tako imenovane suško-bodeško-prileške slikarske delavnice, iz sredine 15. stoletja. Skoraj zagotovo je, da so bili naročniki teh poslikav Ravenski gospodje, med katerimi so še posebej izstopali trije: Martin Ravenski (ok. 1370 - ok. 1452), prvi veliki mecen lokalne umetnosti iz te družine in najverjetnejši pobudnik tukajšnjih poslikav, ki je z ženo Margarito Lamberg pokopan na Reki (na Hrvaškem); Bernardin Ravenski (ok. 1450 - ? 1531), graditelj protiturškega tabora Šilentabor, ki velja za enega največjih tovrstnih v Sloveniji, pokopan pa je v župnijski cerkvi v Dolnji Košani; Andrej Daniel Ravenski (ok. 1627 – 1686), škof v Pičnu v Istri, daleč najmanjši škofiji, ki je bila nekdaj del Kranjske; slednji je pokopan v tej cerkvi, kar je svojevrstna posebnost daleč naokrog, saj so škofje ponavadi pokopani v svoji stolni cerkvi ali v njeni neposredni bližini.

Tokrat bomo nekoliko pobliže spoznali zgornjo Pivško kotlino, ki v svojih nedrjih ohranja bogato dediščino naših prednikov, ki so že od prazgodovine dalje živeli tu na zgodovinskem prepihu med evropskim vzhodom in zahodom, severom in jugom. Njihova zapuščina so številna gradišča iz bronaste in železne dobe, ki so se dobro ohranila do današnjega dne;  po  rimski zasedbi v času antike pa se je zaradi bližnjega Ogleja in pomembnih kopenskih poti v Grčijo in Malo Azijo tu že v prvih stoletjih po Kristusu zasidralo krščanstvo, zelo verjetno tudi po zaslugi cerkvenega očeta sv. Hieronima, ki ga tukajšnji domačini štejemo za svojega rojaka.

V cerkvi sv. Ane na Baču bomo ob spoznavanju zavetnice, sv. Ane, matere Device Marije in Jezusove stare mame, lahko občudovali številne dragocene umetnine, ki so nam zaupane iz preteklosti, n. pr. poznobaročni kip sv. Ane, ki ga je izdelala lokalna kamnoseška delavnica, in poslikave Avgusta Černigoja, ustvarjene leta 1945. Sv. Ana je kot zavetnica starih staršev lahko vzor tudi vsem nam, ki se trudimo kot srednjeveški meceni ter zavedni duhovniki, učitelji in domačini, ki ljubimo svojo zemljo, prenašati dediščino naslednjim rodovom. Ob predstavitvi dela Avgusta Černigoja bomo lahko občudovali tudi avtorjevo globoko poznavanje slovenske tradicije cerkvenih poslikav ter drznost, da je kljub vojni vihri tvegal glavo in v cerkvi upodobil tudi svoj avtoportret, kar je redkost, na katero smo lahko ponosni. 

Na Šilentaboru bomo pri cerkvi sv. Martina ob pogledu na bližnji grad Kalc in na vrh pri Sveti Trojici v ozadju osvetlili lik še enega Martina iz teh krajev, katerega nesmrtnost je ubesedil Fran Levstik leta 1858, v podobi pa predstavil že omenjeni slikar Tone Kralj skoraj sto let pozneje, leta 1954. Seveda mislim na Martina Krpana, lik klenega domačina, rojaka iz teh krajev med Jadranskim morjem in Javorniki, ki je s svojo iznajdljivostjo in tovorjenjem soli rešil cesarstvo z Dunajem na čelu turških vpadov. Ob tem ne bomo mogli tudi mimo še dveh Martinov, ki sta pomembno zaznamovala našo širšo in ožjo slovensko deželo: opozorili bomo na Martina Lutra (1483-1546), očeta reformatorjev, ki so zagotovo tudi prek naših krajev, tako kakor Martin Krpan sol, v vrečah tihotapili slovenske knjige, kar so počeli pod italijansko zasedbo teh krajev tudi mnogi zavedni domačini, ko so preko rapalske meje slovenske knjige tihotapili iz tedanje kraljevine Jugoslavije; spomnili pa se bomo tudi duhovnika Martina Goršeta (1892-1963), brata kiparja Franceta Goršeta, ki je od leta 1922 do leta 1924 služboval kot kaplan v Ilirski Bistrici, kasneje pa v Matenji vasi (Štivan) 1927 -1937 in potem kot župnik v Slavini od leta 1937 do smrti ter bil kakor Janez Krstnik Kalan v času italijanske okupacije, med drugo svetovno vojno in tudi po vojni s svojim življenjem in delom pomemben branik naše vere, kulture in narodne identitete.

Irena Santoro