Svetoletna razstava Odsevi upanja se je v začetku maja iz Nove Gorice preselila v Piran, kjer so dela 33 umetnikov razstavljena v sedmih piranskih cerkvah. Razstava bo tam na ogledu do 15. junija, nato pa se bo preselila v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu.
V sklopu tega svetoletnega projekta je bil konec aprila v dvorani konkatedrale v Novi Gorici pogovorni večer z naslovom Lepota prebuja upanje, pri katerem so sodelovali: filozof in teolog p. dr. Edvard Kovač, kustos Attemsove Palače Saša Quinzi ter trije goriški umetniki: Lona Verlich, Silva Karim in Azad Karim. Pogovor je ob prebiranju nagovora papeža Frančiška, ki ga je pripravil za jubilej umetnikov februarja letos, vodila novinarka Ksenja Hočevar. Dogodka so se med drugimi gosti udeležili tudi župnik Milan Pregelj, ki je zbrane pozdravil, škofov vikar za EPK Bogdan Vidmar, delegatka za Jubilej 2025 s. Božena Kutnar in podžupan občine Nova Gorica Anton Harej.
Papež Frančišek je v svojem nagovoru umetnike naslovil kot tiste, ki se znajo skloniti k ranam človeštva, ki znajo slišati krik trpečih in imajo v današnjem svetu posebno poslanstvo:
»Vi, umetniki in ljudje kulture, ste poklicani biti priče revolucionarne vizije blagrov. Vaše poslanstvo ni samo ustvarjati lepoto, ampak razkrivati resnico, dobroto in lepoto, ki so skrite v gubah zgodovine, dajanje glasu tistim, ki nimajo glasu, da spreminjate bolečino v upanje.«
Gostje pogovornega večera so iz osebne izkušnje podelili svoj pogled na ustvarjanje in vlogo umetnika v današnjem svetu. V nadaljevanju podajamo nekaj njihovih misli:
P. dr. Edvard Kovač: »Umetnost je, ko pred nečim ostrmim. Emanuel Kant, pobožen kristjan, je rekel: kaj je lepo? Lepo je tisto, pred čemer se čutim premaganega. Umetnost je lepa, ko ostrmim in rečem: tega še nisem videl, del tega bi rad bil, ko rečem slikarju: vzemi me s seboj, med svoje barve, med svoje linije, rad bi se kaj naučil, rad bi, da mi še kaj poveš. (…) Upanje je, ko se v teh barvah, kompozicijah začne porajati lepota, ki me vabi na svojo dolgo pot. Umetniki na razstavi so pokazali, da je njihovo srce še zelo mlado in si želi potovati še zelo daleč.«
Silva Karim: » S kolegi umetniki smo veliko razpravljali o tem ali je umetnost vedno lepa? Ali je slika vedno le takrat dobra, kadar je lepa? (…) Tudi grda slika je umetnost! Umetniško delo ni namenjeno temu, da ga bomo analizirali do potankosti, razlagali vsak detajl, temu ne verjamem. Kot ustvarjalka se s tem niti nočem ukvarjati, zdi se mi, da je to delo kuratorjev, kritikov, da se s tem ukvarjajo. Za moj občutek je umetnost na svetu, da bogati duha, napolnjuje z močjo in da nam govori resnico. Resnica pa ni vedno lepa. Zato mogoče tudi umetnost ne more biti vedno zelo lepa.«
Saša Quinzi: »Sodobni umetnik je zelo prost in se na sliki razgali, sebe da na platno. To ni vedno enostavno in lahko. Slikar Tone Kralj je malo manj prost, ker se zavestno postavi v službo Cerkve. Definirali so ga kot tistega umetnika, ki je obudil tradicijo Biblie pauperum, torej Svetega pisma, namenjenega nepismenim: kar so slišali med pridigo, so dopolnili s tem, kar so videli na stenah. Gre za liturgično umetnost. Umetnost, ki se staplja z liturgijo, zahteva čas, to je po mojem mnenju odličen protistrup sedanji civilizaciji, ki je zelo hitra in hitro použiva vse. Kralja mnogi tretirajo kot antifašista, v resnici pa je odreagiral na zatiranje slovenskega naroda, ne ker je bil antifašist, ampak ker je bil kristjan. Skozi to prizmo je odreagiral. To ni bila revanša, ampak vprašanje, kaj nam v danih okoliščinah sporoča evangelij.«
Lona Verlich: »Vsak izmed nas išče, je iskalec miru, upanja in resnice, vsega, kar v bistvu lahko najde v sebi, v svojem navdihu, v življenjskih izkušnjah. To, kar je ponotranjil, tudi upodobi. Jaz iščem ves čas nove izraze, nove načine, kako bi prikazala duševno stanje v nekem obdobju, v katerem se nahajam.«
Azad Karim: »Umetnik živi in okrog njega se dogaja veliko stvari. Ta dogajanja v svetu name zares vplivajo. Dežela upanja je zame vsaka dežela, ki gleda mojo sliko. Umetnika ne smemo vprašati, kaj pomeni njegova slika, umetnik je tisti, ki je dal barvo, obliko, srce v svojo umetnost. Ne smeš vprašati njega, kurator ali kritik morata povedati svoje, in ti sam moraš vedeti, kaj govoriš s sliko. To je resnica v umetnosti. Vsaka slika je dobra, ker ima v sebi duhovno moč. Kar gledalec občuti, ko gleda našo sliko, je njegovo. Ustvarjalec mora biti tako dober, da vdre v njegovega duha.«