Na Aleševo nedeljo, 13. julija, je bilo pri sv. Pankraciju na Radelci, tik ob meji, v župniji Remšnik tradicionalno, letos že deveto mednarodno »srečanje na meji« sosednjih (nad)škofij, mariborske in graške, ter obenem srečanje romarjev v svetem letu 2025. Zato še toliko bolj slovesno in nadvse množično

Slovenski romarji so k sv. Pankraciju krenili v procesiji z nadškofom Cviklom in duhovniki od kmetije Prater, po domače »Mravljak. Pri kapeli sv. Huberta so se jim priključili oz. z njimi združili romarji iz sosednje avstrijske župnije Oberhaag s škofom Krautwaschlom v eno, skupno procesijo. Tako so med dvojezično molitvijo litanij prehodili pot do priljubljenega romarskega svetišča na gori.

Prav tako dvojezično slovesno mašo sta ob somaševanju župnika Jožeta Motalna, duhovnega pomočnika Vinka Potočnika ter duhovnika iz Oberhaaga vodila oba škofa, mariborski nadškof Alojzij Cvikl in graški škof Wilhelm Krautwaschl, darovana pa je bila v zahvalo za pokojne dobrotnike, podpornike in prijatelje sv. Pankracija.

Na začetku slavja so predstavili in blagoslovili tablo v spomin na svetoletno romanje, prvotni zvon in svečnik s križem svetega leta – romarjev upanja. Zvonček, ki je edini po vojni še ostal v zvoniku, so graničarji odvrgli. Ta se je počen skotalil v gozd, tam ga je našel neki kmet, skril in vrnil cerkvi. Poslej bo zavarjen služil kot nosilni del svečnika.

Ker je sveti Aleš (goduje 17. julija) zavetnik romarjev, je bil tudi blagoslov romarjev. Med mašo so prepevali pred glavnim oltarjem družinski zbor Bachbauer singen Grupe iz Oberhaaga, na koru župnijski pevski zbor Remšnik in otroški zbor Remšnik pod vodstvom tudi solistke Darje Altbauer.

Organizatorja prireditve, kot vselej s sodelavci obeh župnij, sta bila Erich Wechtitsch in Alojz Unuk.

Nadškof Cvikl je v pridigi romanje na sploh povezal s prebranim nedeljskim evangeljskim odlomkom o usmiljenem Samarijanu. Kot je poudaril, »pot proti Jeruzalemu, kot jo v zadnjih nedeljah predstavi evangelist Luka, ni abstraktna pot, temveč gre skozi poti našega življenja. Od vsega začetka Jezusovega javnega delovanja je Jezus na poti: 'Jezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost' (Mt 9, 35).« Jezus je bil vedno na poti, kjer je srečeval ljudi, ozdravljal bolnike, obiskoval vasi in mesta. Ob Jezusu se učimo videti in sočustvovati. Evangelij nas vzgaja, da vidimo sočloveka v resničnosti, da smo sočutni, da ne gremo naprej, ampak, da se znamo ustaviti. Bližnjega pa srečam le, če izstopim iz sebe, iz svojega sveta udobja, egoizma, načrtovanja …

»Jubilejno leto, ki ga obhajamo, je za vsakega od nas posebnega duhovnega pomena in priložnost za prenovo našega odnosa z Bogom, s soljudmi in stvarstvom. V tem jubilejnem svetem letu je priložnost, da poglobimo svojo vero, saj je Božji Sin tisti, ki nam prihaja naproti z odprtimi rokami.

Pustiti se mu, da se ob nas ustavi, je za nas nov začetek, je vir novega upanja. Samo tako lahko postanemo 'misijonarji upanja'. Naj nam že tradicionalno srečanje na meji pomaga, da se naše upanje okrepi in da se utrdijo vezi prijateljstva in medsebojnega zaupanja.«

Graški škof Krautwaschla je svoj nagovor razčlenil na tri poudarke. Prvi je bil, da so se odpravili na romanje – da bi bili bližje Bogu, da bi se k Bogu obrnili s svojimi potrebami in hvaležnostjo. »Romanje je temelj našega življenja. Romanje zahteva pozornost. To nas na prav poseben način uči evangelij današnje nedelje. Najprej smo slišali o ljudeh, ki so prišli iz Jeruzalema, iz templja. Praznovanje naše vere ni dovoljenje, da bi brezskrbno spregledali potrebe in skrbi drugih ljudi na naši življenjski poti. Zato izkoristimo bogoslužja za krepitev naše medsebojne zavesti. Ta zavest je v teh dneh, glede na dogodke tega sveta, bolj potrebna kot kdaj koli prej.«

Drugi poudarek je bil »na poti 'navzdol', ko se v vsakdanjem življenju lahko zgodi marsikaj, kar nam predstavlja izziv. »Naučimo se – ta 'dan na meji' je dober primer (!) – drug drugega jemati resno in sprejemati, saj je naše najpomembnejše poslanstvo biti drug drugemu na razpolago. Kristjani niso ljudje, ki mislijo samo nase in verjamejo, da je s tem poskrbljeno za vse druge. Kristjani so ljudje, ki ljubijo in so zato vedno osredotočeni na Jezusa, našega vzornika, in na svoje bližnje. Že samo dejstvo, da so naše oči usmerjene naprej, zahteva, da se ne osredotočamo zgolj nase ali celo navzdol. Glejmo naprej, v obraze drugih, s prijaznostjo in ljubeznijo. Z zaupanjem glejmo v prihodnost – in tako živimo upanje, ki ga naš svet tako nujno potrebuje, tako v majhnem kot v velikem!«

Tretji škofov poudarek pa je bil na dobrem Samarijanu, ustrežljivi osebi iz skupine, s katero takrat noben Jud ni imel stika. »Samarijan pa je edini, ki resno jemlje idejo, da smo ljudje bratje in sestre – ne glede na barvo kože, ne glede na narodnost. Samarijan v priliki vidi človeštvo kot Božjega otroka in si jemlje k srcu, da bi moral to, kar pričakuje zase, ponuditi vsem okoli sebe. Kristjani niso ljudje, ki živijo zase, temveč tisti, ki imajo v mislih vse, pravzaprav ves svet, in ki odkrito ravnajo z vsemi in vsem – seveda usmerjeni k istemu cilju, ki nam ga je dal Jezus Kristus,« so bile sklepne besede škofa Krautwaschla.

Vir: Družina