V baziliki Lurške Matere Božje v Brestanici so se v nedeljo, 7. septembra 2025, zbrali bolniki, invalidi in ostareli celjske škofije ter njihovi spremljevalci na svetoletnem škofijskem romanju.

Slovesno sveto mašo je ob somaševanju duhovnikov daroval škof Maksimilijan, ki je zbrane nagovoril ob Božji besedi o križu:

»Dragi bratje in sestre, dragi bratje duhovniki, gospod župnik, res iskreno vas pozdravljam danes na tem škofijskem srečanju, pri jubilejni sveti maši, ki jo darujemo, povezani z vsemi našimi bolnimi in ostarelimi člani Cerkve.

Izročamo jih Božjemu usmiljenju ter Marijini priprošnji in varstvu, da bi lahko vsi skupaj izpolnili poslanstvo svojega življenja, ki ga tako močno razodeva geslo letošnjega svetega leta: Postajati in biti romarji upanja.

Kristjani smo poslani v ta svet, da živimo upanje, ki ni od tega iz sveta in ga ta svet zato težko razume. Nam pa Božja beseda in Gospodov duh vedno znova dajeta moč in priložnost, da prepoznavamo to resnico in temelj življenja.

Danes smo v Božji besedi iz Knjige modrosti slišali prav to prošnjo in vzklik vernega človeka: »Kdo sploh more spoznati Božjo voljo? Kdo more razločiti, kaj hoče Bog?« Naše misli so tolikokrat šibke in bojazljive. Zato vsi tako zelo potrebujemo Božjega duha. Gospod nam pošilja svojega Svetega Duha od zgoraj, da bi lahko prepoznali, kdo smo, kam smo poklicani in kdo je Bog, ki nas je poklical v to življenje.

Križ je pot, ne cilj

Današnji evangelij nas z vso močjo sooči z resničnostjo tega Božjega klica in daru, ki nam je dan. Morda nas vznemiri, ko nam spregovori o križu: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega življenja, ne more biti moj učenec. Če kdo ne vzame svojega križa, ne more biti moj učenec. Kdor se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Te besede so težke in prestrašijo vsakega, ki bi jih poslušal samo na človeški način.

Verjamem, da ste vsi, ki ste danes zbrani tukaj, bolniki, starejši, preizkušeni bratje in sestre, že izkusili resničnost in odrešenjsko moč teh besed, ki govorijo o križu. Razumeti križ in skrivnost križa ni lahko.

Potrebna je izkušnja življenja, da vidimo, na kakšen način se nam Bog prav po križu najbolj približa in kako lahko v resnici križa tudi mi najbolj približamo svoje življenje Božjemu življenju in iz svojega življenja naredimo nekaj novega.

Večkrat, ko obiskujem župnije in se srečujem z odraščajočimi otroki, ki se pripravljajo na zakrament svete birme, se kdaj pa kdaj pojavi vprašanje, kaj je glavno znamenje naše krščanske vere. Hitro dobim odgovor: križ. In če potem zastavim vprašanje, kaj križ predstavlja in na kaj nas spominja, je pogost odgovor, ki ga slišimo, trpljenje Boga.

Res je, ampak če bi ostali samo pri tej resnici, da križ pomeni zgolj preizkušnjo in smrt, bi bili šele na pol poti. Križ ni cilj, ki bi si ga želeli in ga iskali. Križ je pot, na kateri se lahko srečamo s samim seboj in z Bogom. Križ je prostor, kjer lahko človek odkriva moč, da naredi svoje življenje rodovitno.

Prav na to je želel opozoriti tudi naš papež Leon, ko je prejšnji teden pri splošni avdienci v sredo pri katehezi spregovoril o križu kot temelju upanja. Morda je prav, da bolj, kakor bi samo gledali križ, prisluhnemo besedam, ki so zazvenele ob njem. Spomnil nas je na dva Jezusova vzklika, ki sta se rodila na križu.

Potrebujemo Boga in drug drugega

Prvi vzklik je bil: »Žejen sem.« Ta Gospodova prošnja in klic kažeta na resničnost Božjega in človeškega življenja.

Ljudje nismo sami sebi zadostni. Potrebujemo drug drugega in potrebujemo pomoč. Bolj ko zorimo, bolj prepoznavamo resnico, da nismo bogovi. To, da prosimo in se odpiramo, nas počasi ostri v modrosti življenja, ko se zavedamo, da nas je Bog ustvaril tako, da hrepenimo drug po drugem in iščemo drug drugega. Zato je tudi prav, da prosimo drug drugega za pomoč. Na ta način v vsakem človeku počasi raste tista prava ponižnost, mehkoba in odprtost do bližnjega, do sebe in do Boga.

Če Božjega Sina ni bilo sram prositi za pomoč ubogega človeka, potem lahko tudi mi vedno znova pred Boga in drug pred drugega polagamo svojo nemoč in prošnjo.

Ko nam Gospod pravi: »Vzemite svoj križ in hodite za menoj,« ne misli le na to, da vzamemo svoje trpljenje in preizkušnje, ampak predvsem, da vzamemo Njega: »Vzemite mene, ki sem vam postal podoben in blizu v vsem, tudi v stiski in zapuščenosti ter hodite za menoj.«

Vzeti svoj križ in hoditi za Gospodom pomeni priznati, da potrebujemo Boga in drug drugega, da potrebujemo Božjo ljubezen in pomoč.

Hkrati pa nas ta križ, ki mehča naše srce, odpira tudi za to, da smo pripravljeni darovati sebe in svojo ljubezen svojim bližnjim. Nihče ni tako reven ali tako nemočen, da ne bi mogel iz svojega življenja narediti daritve, da ne bi mogel obogatiti drugega ali mu pomagati, da bi zazorel v največjem dejanju – dejanju ljubezni.

Vedno lahko molimo in ljubimo 

Druga beseda, na katero nas je sveti oče ob križu opozoril, je: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo. Dopolnjeno je.« Da bi se ob križu zmogli učiti zaupanja, da nismo sami. V vse, kar se nam na svetu zgodi – vse naše stiske, problemi, celo naš greh –, je že nekdo vstopil. Tja je bil poslan ljubljeni Božji Sin, da bi nas tam podprl, objel in nam dal svojo moč, da bi zmogli hoditi za njim.

Papež Frančišek je v zadnjih dneh svojega življenja iz bolnišnice nagovoril svoje Božje ljudstvo kot nekdo, ki že živi skrivnost križa, z besedami:

»Čeprav je naše telo šibko, kljub temu da nimamo ničesar in ničesar več ne moremo, kdo nam lahko prepreči, da ne bi ljubili? Kdo nam lahko prepreči, da ne bi molili? Kdo nam lahko prepreči, da se ne bi darovali in živeli drug za drugega?«

Dragi bratje in sestre, prosimo za to vero. Prosimo za dar Svetega Duha, da bi mogli v svojih preizkušnjah in stiskah prepoznati Božje darove, ki nam jih Gospod daje prav v tem trenutku našega življenja, življenja naše Cerkve in življenja sveta, da bi pomagali graditi in dajati rast Božjemu kraljestvu, da se bo Gospod razodel in tudi po nas ustvaril to novo življenje, ki nam ga je vsem podaril pri svetem krstu.«