V nadaljevanju objavljamo zahvale slovenskih škofov ordinarijev ob letošnji zahvalni nedelji, ki jo bomo obhajali 9. novembra 2025.
ŠKOFIJA CELJE
V berilu letošnje zahvalne nedelje nas apostol Pavel opominja in spodbuja: »Bratje in sestre, vi ste Božja zgradba. Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder stavbenik položil temelj, drug pa nanj zida; vsak pa naj gleda, kako zida. Kajti drugega temelja nihče ne more položiti razen tega, ki je položen, in ta je Jezus Kristus« (1 Kor 3,9-12). Naj naša zahvala velja najprej Bogu, ki nas je poklical in postavil, da smo udje njegove Cerkve, da smemo pričevati zanj v tem svetu, da smo mi sami Božji tempelj, v katerem želi prebivati Sveti Duh. Spominja nas, da Cerkev ni najprej hiša iz zidakov, temveč živo občestvo vernikov, ki ga gradimo z vero, upanjem in ljubeznijo. Zahvalna nedelja nas vabi k premisleku, kaj vse nam je dano, in k prepoznavanju znamenj upanja, k čemur nas še posebej spodbuja sveto leto. Prosimo za dar hvaležnosti, ki nas dela žive, srečne – resnično verne, ker vemo, da nam je vse podarjeno in vemo za Darovalca, ki se nam ves podarja. Hvaležnost naj zato preraste v živo vero.
V hvaležni molitvi prosim za vso našo škofijo. Zahvaljujem sem vsem župljanom in župljankam, ki s svojo prisotnostjo, služenjem in vsakdanjo zvestobo ustvarjate občestvo Cerkve v naši škofiji, vsem, ki v občestvu skrbite za najšibkejše, za bolne, starejše, osamljene, ranjene, in jim s svojo prisotnostjo in služenjem prinašate toplino bližine. Hvala za vaše darove, s katerimi podpirate vaše duhovnike in delo župnije in škofije. Zahvaljujem se vsem duhovnikom, ki vodite župnijska občestva, delite zakramente in vse pogosteje zvesto služite v več župnijah hkrati. Hvala za vašo požrtvovalnost in pastoralno gorečnost. Hvala redovnicam in redovnikom, ki v naši škofiji pričujete z življenjem po evangeljskih svetih in nas opominjate, da ima Bog v vsaki poklicanosti svoje posebno mesto. Hvala vsem ostarelim duhovnikom, ki po svojih močeh še služite v Gospodovem vinogradu, hvala pa tudi vsem tistim, ki lahko samo še z molitvijo in daritvijo služite Cerkvi in rasti Božjega kraljestva. Hvala vsem, ki v občestvu nosite posebno odgovornost, našim katehistinjam in katehistom, ključarjem, organistom, cerkvenim pevcem ter bralcem, izrednim delivcem obhajila in ministrantom, članom župnijskih pastoralnih svetov, sodelavcem Karitas, in vsem drugim, ki z darovano besedo, s časom in talenti pomagate, da župnijsko življenje diha v edinosti in služenju. Hvala vsem molivcem, še posebej ostarelim in bolnim, ki z molitvijo in darovanjem trpljenja gradite občestvo od znotraj, kot nevidni stebri Cerkve.
Hkrati se želim iskreno opravičiti, če v Cerkvi kdaj pozabimo izraziti hvaležnost drug drugemu za skrita in samoumevna dela ljubezni, še posebej tistih, ki so nam najbližji. Naj današnja zahvalna nedelja v nas prebudi novo občutljivost za drobna znamenja dobrote in nas nauči, da hvaležnost vedno rojeva mir, vero in upanje. Vsi smo Božji sodelavci – skupaj na poti, skupaj Cerkev, ki jo Kristus sam prenavlja in posvečuje. Naj Bog, ki nas je poklical v občestvo svojega Sina, obilno blagoslovi vse vaše delo, vaše molitve in vašo ljubezen.
Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž,
celjski škof
ŠKOFIJA KOPER
Hvala ti, dobri Bog, da te lahko ljubimo in si nam pri krstu daroval svojega Duha. Naše življenje je v njegovi misli in skrbi. Duh ga vzdržuje in ga plemeniti z veličastnimi darovi. Od njega je vse, kar smo in kar imamo. On nam približuje brate in sestre, da bi bili skupaj romarji upanja.
Hvala ti, dobri Bog, da nam daješ velike papeže: sedaj Leona, prej Frančiška, Benedikta, Janeza Pavla … Čudovito je hoditi za pastirji, ki nas imajo radi, skrbijo za naše duše in učijo, kako živeti po evangeliju.
Hvala ti, dobri Bog, da si mi zaupal krajevno Cerkev v Kopru, za menoj pa poslal v Mursko Soboto škofa Janeza. Tvoj Sin je tudi za obe Cerkvi prelil svojo kri, da bi bili umiti v brezmadežnost in svetost in da postaneta sveti v svojih otrocih.
Hvala ti, dobri Bog, za škofa Jurija, generalnega vikarja Slavka, škofove vikarje in druge sodelavce na škofiji, ki so me sprejeli s pozornostjo in spoštovanjem. Potrpežljivo mi pomagajo srečevati duhovnike in druge osebe, župnije, javne ustanove in njihove voditelje. Prihod v novo okolje je lažji, poslanstvo bolj smiselno in učinkovito.
Hvala ti, dobri Bog, za duhovnike, diakona, bogoslovce, redovnike in redovnice, ki zame molijo, me sprejemajo in opogumljajo. Njihovi dnevni napori za napredek Božjega kraljestva so težki in zahtevni. Naj se ne utrudijo.
Hvala ti, dobri Bog, za sodelavce v laičnih vrstah po vsej škofiji. Počasi jih spoznavam. Dobri so, imajo 'mi' zavest. So pogumni, znajo povedati pravo besedo o veri in Cerkvi, tudi v neprijaznih okoljih. Naj bo Duh Tolažnik vedno z njimi.
Hvala ti, dobri Bog, za naše mlade. Povsod so: v župnijah, v škofijski gimnaziji v Vipavi, pri skavtih, med študenti, v Karitas …, in tudi pri vseh cerkvenih dogodkih. Mladi navdušeno prinašajo upanje, veselje, dobro voljo, pomoč in tudi gostoljubje. Pripravi jim lepo in varno prihodnost.
Hvala ti, dobri Bog, za vernike, ki jih srečujem po župnijah in drugih cerkvenih ustanovah. Radostno mi izrekajo zahvalo za prisotnost, za evharistijo, besedo pastirja in molitev. Močno čutim, da držimo skupaj in se veselimo drug drugega. To so sadovi tvoje naklonjenosti in blagoslova, dragi Bog.
Hvala ti, dobri Bog, za tiste, ki jih ne poznam, vendar darujejo svoje trpljenje, bolezni, onemoglosti za duhovno moč koprske škofije. Njihova anonimnost ti ni skrita. Vse vidiš in veš. Lajšaj jim stisko, milostno jih imej vedno pred svojimi očmi in zanje poskrbi.
Hvala ti, dobri Bog, za poznane in neznane darovalce. Z gmotnimi darovi škofiji pomagajo, da lahko opravlja poslanstvo, ki je zelo veliko, široko in zahtevno. To delajo iz vere in zavesti, da smo vsi Cerkev. Škofijo opominjaj, naj bo vredna njihovih darov.
Hvala ti, dobri Bog, za letošnji medverski Forum za mir. Skupne vrednote življenja nam pomenijo stičišča, kjer se različno verujoči srečujemo pri tebi, ki nam daješ svoj mir in ga svet ne more dati. Milostno nam ohrani voljo, da bomo vedno delali za blagor domovine in vseh narodov.
Hvala ti, dobri Bog, za Mater Marijo. Gleda nas iz koprske stolne cerkve, Svete Gore, Loga pri Vipavi, Strunjana … Mnogo je krajev njenega čaščenja. Povsod nas uči gledati na častno zgodovino našega naroda in na sedanje žalostne čase skozi Jezusove oči. Vztrajno nam ponavlja: »Pojdite k mojemu Sinu. Dal vam bo vse, kar je potrebno za varno hojo do Očetove hiše.«
Dragi in spoštovani naš Bog, ki si Oče, Odrešenik in Posvečevalec. Zahvaljevanje sprejemaš, čeprav so besede majhne in slabotne. Sprejmi mojo molitev in prošnjo za vse prebivalce na ozemlju koprske škofije, da bi imeli skrb za vero, za spoštovanje drug do drugega in mir med nami. Tebi gre slava in zahvala, zdaj in vekomaj.
Msgr. dr. Peter Štumpf SDB,
koprski škof
NADŠKOFIJA LJUBLJANA
Dragi bratje in sestre,
zahvalna nedelja pred oltarje po naših cerkvah razgrne bogastvo, ki nam ga podarjata rodovitnost zemlje ter pridno in neutrudno delo naših rok. Kako blagodejno vplivajo na naše srce mehke in tople barve sadov naših njiv in sadovnjakov, vrtov in vinogradov. Ob razkošju lepote se skrbi in sence nekam umaknejo; pozabimo nanje, vsaj za nekaj časa. In napolni nas hvaležnost do vseh, ki so v darove pred oltarjem vložili svoj trud in znoj, pa tudi do dobrega Boga, od katerega prihaja »vsak dober dar in vsako popolno darilo« (Jak 1,17) in ki »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« Mt 5,45).
Ob tem lepem pogledu v cerkve ob zahvalni nedelji pa me obhaja čudna misel: nedvomno smo ob obilnih pridelkih bolj brez skrbi, ne vem pa, če smo tudi boljši ljudje. Če bi bilo mogoče, da bi pred naše oltarje razgrnili dogodke in ljudi, ki ne žarijo od barvnega razkošja, vendar pa smo ob njih postajali boljši ljudje, v kakšnih barvah bi v tem primeru zažarel prostor?
Ko se skušam zamisliti v to plat življenja, je manj zrelih barv jeseni, pač pa se prostor obarva s srčno toplino in hvaležnostjo. Predvsem pa iz vsega doživetega, z vsakega srečanja, z vsakega obraza sije mirna in blaga luč upanja, ki ga v tem svetem letu zavestno odkrivamo in živimo na našem romanju vere.
Ob tem bogastvu srčne dobrote, podarjenega časa in talentov, ob tem bogastvu podeljenega in prebujajočega upanja, sem hvaležen vsem vam, dragi bratje in sestre, ki sprejemate svoje poslanstvo skrbi za druge. Staršem, ki sprejemate in vzgajate otroke. Kakor ste vi njihovo upanje danes, bodo oni vaše upanje jutri. Kakšno zaupanje živi v srcu otroka, ki sedi v maminem ali očetovem naročju in skupaj z njim moli sveti angel.
Kakšno upanje se prebudi v srcu človeka, ki se je težko odločil, da stopi v spovednico, da bi odložil bremena svojih grešnih odločitev, pa potem skozi duhovnikovo srce zasliši Božje zagotovilo: »Jaz te odvežem tvojih grehov.« Dragi bratje duhovniki, ni močnejšega oznanila o Božji ljubezni in dobroti, kot je molitev odveze. Hvala vam, da ljudi odvezujete grehov in jim oznanjate usmiljenega Boga.
Koliko lepote podarite ljudem vsi, ki se trudite za lepe svete maše, za čiste in okrašene cerkve: pevci in ministranti, oznanjevalci Božje besede in izredni delivci obhajil, diakoni v opravljanju svoje službe in vi duhovniki, v veličastni nalogi ponavzočanja Jezusove daritve v času. Vsem hvala za to. Hvala tudi vsem, ki v župnijskih pastoralnih svetih in drugih skupinah razmišljate in molite za potrebe krščanskega življenja v svojih župnijah.
Na poseben način upanje živijo tisti, ki jih je življenje – kar dejansko pomeni ljudje – prikrajšalo za življenje potrebnih stvari. Ni lahko trkati na vrata, na katera koli vrata, in prositi za pomoč. Sodelavci Karitas in vsi, ki bližnjim storite kaj dobrega, hvala vam za to. Po vas naša vera ne ostaja več samo v molitvah in vonju kadila, ampak stopi med ljudi in dobi meso in kri v dobrih delih tem Jezusovim bratom in sestram.
Nazadnje se zahvaljujem še vsem tistim, ki svoje vere skupaj z nedeljsko obleko ne zaprete v omaro, ampak jo nosite s seboj, med sosede, med sodelavce, med prijatelje – skratka povsod, kjer se srečujete z ljudmi. Najbrž večina teh ljudi lahko samo po vas sreča evangelij, sreča Jezusa in njegovo sporočilo o odrešenju. Hvala vam, ker nevsiljivo in neustrašno oznanjujete evangelij s svojim življenjem. Svetu s tem prinašate sporočilo, da Bog še ni obupal nad nami.
Vsem vam, dragi bratje in sestre, zagotavljam, da vas bo Bog prepoznal kot svoje, in sicer po obrazih tistih, ki jim storite kaj dobrega, kajti »kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).
Msgr. Stanislav Zore OFM,
ljubljanski nadškof
NADŠKOFIJA MARIBOR
Zahvaljujete se Gospodu, ker je dober (Ps 107,1)
Na zahvalno nedeljo se Bogu zahvaljujemo za sadove zemlje in dela človeških rok. Pravzaprav pri zahvaljevanju ne gre le za sadove zemlje, ki so naš »vsakodnevni kruh«, gre še za mnoge druge reči, ki se nam dostikrat zdijo same po sebi umevne in morda sploh ne pomislimo, da so pravzaprav Božji dar in da je prav zahvaljevati se za vse, kar prejemamo.
Hvala ti, Gospod, da si nam podaril življenje, ne samo telesno, ampak da si nas pri krstu sprejel za svoje otroke, da nas hraniš in ohranjaš pri življenju, da nam vedno znova odpuščaš naše grehe in si potrpežljiv z nami. Hvala ti, Gospod, da nas zbiraš ob oltarju pri sv. maši, kjer nas hraniš s svojo besedo in se nam podarjaš pod podobo kruha in vina. Hvala ti za poslanstvo, ki si nam ga zaupal, da lahko oznanjamo tvojo dobroto in delimo vse, s čimer smo obdarovani.
Ob zahvalni nedelji se kot pastir naše krajevne Cerkve želim zahvaliti za vse vaše pričevanje in služenje najprej vam: duhovniki, redovnice, redovniki, stalni diakoni, bogoslovci.
Sveto leto nas vabi, naj postajamo bolj in bolj romarji upanja, znamenje Božje bližine; naj prinašamo upanje v okolje, ki ga zajemajo dvomi in kjer je pomanjkanje smisla.
Dragi bratje in sestre! Hvala vam, da imate čut za naše skupnosti, za vsa župnijska in druga občestva. Hvala za vsak vaš prispevek, ki ga dajete, vsak po svojih zmožnostih. Eni bolj vidno, drugi tiho in neopazno, eni bolj z delom, drugi z molitvijo, eni z materialnimi in finančnimi prispevki, drugi z molitvijo in darovanjem svojega trpljenja.
Hvala vsem sodelavcem po naših občestvih: članom ŽPS, GS, cerkvenim ključarjem, katehetom, katehistinjam in katehistom, organistom in organistinjam, pevcem, bralcem beril, delivcem obhajila, ministrantom, vsem, ki čistite in krasite naše cerkve, vsem gospodinjam in gospodinjskim pomočnicam in pomočnikom, članom župnijskih Karitas, molitvenih skupin, animatorjem oratorijev in mladinskih skupin, skratka hvala vsem, ki na kakršen koli način prispevate, da so naša občestva živa in vidno znamenje Božje navzočnosti med nami.
Hvala za vse nabirke, s katerimi omogočate in podpirate delovanje župnij in naše škofije. Brez vaših darov bi težko opravljali poslanstvo, ki nam je zaupano. Hvala vam, da imate čut za našo skupnost, ki se imenuje Cerkev, in da verujete in verjamete v njeno prihodnost.
V odnosu do Boga lahko hitro zaspimo. Imamo občutek, da je daleč od nas, da ostaja gluh za naše prošnje, še posebej se nam to dogaja ob preizkušnjah, ki nas zadenejo. Na srečo se Gospod pojavi tudi v takšnih situacijah, ko nam na pot pripelje ljudi, ki so nam pripravljeni pomagati, nam biti blizu …
Dragi bratje in sestre, vse vas nosim v srcu in pot vsakega od vas izročam Bogu, Devici Mariji in bl. A. M. Slomšku, da bi v tem svetem letu pogumno stopali skozi življenje kot romarji upanja in ljubezni, polni hvaležnosti za vse darove, ki smo jih deležni na naši življenjski poti.
Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit
ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA
»Kamor koli bo prišla reka, bo vse oživelo.« (Ezk 47,9)
Dragi duhovniki, redovnice in redovniki, kar nosi pečat Božjega, ostane živo in ima moč oživljanja. Ezekiel nam v videnju pokaže reko, ki teče iz templja in vse oživlja. Tako je tudi Jezus postal za nas hrana in pijača, da bi po njem vsi imeli življenje. Jezus bi lahko sam, z nebeško vojsko, vodil človeštvo k Očetu. A odločil se je, da bo delal z ljudmi – najprej z apostoli in učenci, ki so mu sledili. Ob koncu svojega zemeljskega bivanja jim je izročil Kraljestvo, kakor ga je Oče izročil njemu. Po njih naj bi evangelij o odrešenju dosegel vse kraje sveta, zakramenti pa prinašali Kristusovo navzočnost in moč.
Tudi vas si je Jezus izvolil, da bi po vas tisto, kar je mrtvo, oživelo. Po vašem oznanjevanju, molitvi in služenju Bog v ta svet pošilja svojo besedo – govorjeno in živeto. Najprej razsvetljuje vas same, da bi lahko z njegovim mirom in gotovostjo vlivali upanje svetu.
Včasih se zdi, kakor da živa voda iz templja izgublja moč; da ne doseže src ljudi, ki raje iščejo druge vire kot tiste, ki jih daje Kristus. Te izkušnje se nas dotaknejo – a prinesimo jih Jezusu, drug drugemu, in se spomnimo: on je vse to že napovedal v evangeliju. Pomembno je, da ostanemo pozorni na znamenja življenja, ki jih Bog po nas prebuja. Ohranjajmo spomin na trenutke, ko smo jasno začutili njegovo delovanje – v drobnih srečanjih, praznovanjih, v tihih molitvah. Ta spomin nas krepi, ko pridejo težji časi.
Iskreno se vam zahvaljujem za vašo zvestobo Bogu v molitvi, oznanjevanju in obhajanju zakramentov. Za to smo bili poklicani in maziljeni – v tem daje Gospod svojo rodovitnost, kakor nam je obljubil. Z veliko hvaležnostjo se zahvaljujem vsem, ki iščete nove poti do ljudi, prepoznavate njihove potrebe in jim prinašate veselo novico. Hvala tudi vsem, ki vas spremljajo bolezni ali preizkušnje, pa z njimi trdno vztrajate v molitvi, služenju in občestvu. Zavedam se, da vaše poslanstvo pogosto zahteva tudi skrb za materialne pogoje dela in življenja. Zato se še posebej zahvaljujem za vašo požrtvovalnost in odgovornost.
Na koncu izrekam iskreno zahvalo vsem, ki ste s svojo pripravljenostjo, molitvijo, sredstvi in delom omogočili tako lepo in doživeto škofovsko posvečenje. Naj vam Gospod povrne z obiljem svojega blagoslova.
Naj nas vse vedno spremlja živa voda iz Božjega templja – Kristus sam, ki edini resnično vse oživlja.
Msgr. dr. Janez Kozinc,
soboški škof
ŠKOFIJA NOVO MESTO
»Za vse se zahvaljujte, kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu« (1 Tes 5,18), zato na zahvalno nedeljo stopamo pred Gospoda s hvaležnim srcem. Hvaležnost je dar, ki nas bogati: v njej se umiri tek vsakdana, zasveti obraz bližnjega in se utrdi zaupanje, da Bog vodi zgodovino – tudi tam, kjer sta preizkušnja in križ ali celo ne vidimo poti. Središče te hvaležnosti v Bogu je evharistija, »zahvala«, je sveta maša. To je srce našega občestva, kjer se po Kristusovem zgledu učimo: sprejeti, deliti, odpuščati, začeti znova.
Hvaležnost nas v tem letu vodi k svetoletni izkušnji Cerkve. Skozi sveta vrata, ki so se v Rimu odprla ob začetku jubileja, smo v duhu tudi mi vstopili v leto milosti in prenove. Ta korak je bil več kot obred: bil je obljuba, da bomo hodili skupaj v poslušanju in zvestobi evangeliju. V središču svetega leta je sprava. Sprava s seboj, z bližnjimi in z Bogom. Zato bodimo hvaležni za milost zakramenta svete spovedi in vse spovednike, ki so bili znamenje, da nas čaka usmiljeni Oče. V zakramentu sprave se ponovno rodi človek, tam se vračata mir srca in moč za služenje bližnjemu. Ne zamudimo pred prazniki te lepe priložnosti in sprejmimo Božjo ljubezen v zakramentu svete spovedi. Vse to je naše romanje, ne samo romanje življenja, ki ga Gospod vodi iz vsakdanjih skrbi k večji ljubezni, ampak je tudi naša romarska drža doma. Hvaležni smo za odprta »svetoletna vrata« ‒ vrata vsake spovednice so sveta vrata ‒ v štirih cerkvah naše škofije: v stolnici sv. Nikolaja v Novem mestu, v božjepotnem svetišču na Zaplazu, v frančiškanski samostanski cerkvi v Novem mestu in v župnijski cerkvi sv. Petra v Črnomlju. Hvaležni bodimo za te milosti, odpustke in darove, ki nam jih Gospod velikodušno pripravlja.
Ko se oziram na pot našega svetega leta, se iz srca zahvaljujem za doživeto bogoslužje ob začetku, ko so se predstavniki župnij zbrali in skupaj poromali v stolno cerkev: začeli smo kot eno občestvo, odločeno, da v upanju hodimo naprej. Iz te drže je zraslo tudi škofijsko romanje v Rim – dotik Petrovega in Pavlovega pričevanja nam je utrdil vero, ki se vrača v našo krajevno Cerkev kot trdna povezanost s papežem in vesoljno Cerkvijo.
S hvaležnostjo se obračam k vam duhovnikom, redovnikom in redovnicam: ob srebrnem škofovskem jubileju škofa Andreja Glavana smo ponovno odkrivali, da je duhovništvo in redovništvo dar za Božje ljudstvo. Povezanost med nami naj bo vir moči za vsako župnijsko občestvo; Gospod naj vam obilno povrne zvestobo in tih vsakdanji trud, ki ga pozna le On.
Zakramentalna zaveza zakoncev in domovi naših družin so v tem letu mnogokrat nosili plamen upanja. Vaše pričevanje zvestobe in potrpežljivosti je evangelij za otroke in za družbo; naj vas spremlja radost Svetega Duha in pogum, ki ga črpate pri skupni molitvi.
Z globokim spoštovanjem mislim na policiste, gasilce in vse, ki rešujejo življenja. Vaša pripravljenost iti tja, kamor drugi ne zmoremo, je podoba Kristusovega usmiljenja v praksi; naj vas varuje Gospod, vaše domove pa napolnjuje mir. Hvaležni smo za vsako uro pripravljenosti in za vsako rešeno življenje.
Posebej blizu so bolniki, invalidi in starejši. V tišini bolečine in preizkušnje sta skrita povezanost s trpečim Kristusom in spoštovanje življenja do naravne smrti. Hvala vsem, ki spoštujete življenje in si prizadevate, da kultura smrti, evtanazije in samomora ne bo zavladala nad kulturo življenja. Hvala vam, da ste s svojim glasom v družbi pokazali na vrednost življenja vsakega človeka.
Pedagoški delavci s pričevanjem svojega življenja oblikujete prihodnost: znanje v vaših rokah postaja modrost, ko se sreča z vzgojo srca. Naj noben vaš napor ne ostane brez odmeva; v očeh mladih že danes odseva jutri.
Umetniki s svojim darom razpirate prostor lepote, ki zdravi in gradi občestvo. Naj bodo vaše stvaritve most k Bogu, viru vsega lepega, in priložnost, da se človek dvigne nad povprečnost in zagleda obzorje. Naj bo vaše delo odsev upanja v tem svetu.
Zdravniki, zdravstveni delavci, medicinsko osebje in farmacevti – v vaših rokah sta stroka in sočutje. Včasih sta to edini dotik Boga, ki ga človek v stiski še zna sprejeti. Naj vas spremljajo modrost, mir vesti in jasna luč poklicanosti; Bog naj blagoslovi vaše ekipe in vaše družine.
Kristus se s križa sklanja tudi k razvezanim in ločenim. Nihče ni izključen iz Božjega objema; v konkretnem spremljanju in upanju želimo biti blizu, da bi se vsakdo čutil doma v Cerkvi. Naj se v skupnostih najde prostor za pogovor, odpuščanje in nov začetek.
Kmetje s potrpežljivostjo in trdim delom sodelujete s Stvarnikom; zemlja je v vaših rokah oltar hvaležnosti, vsaka žetev pa evangelij zaupanja, da Bog daje rast. Naj vam ne zmanjka poguma v nepredvidljivosti letine in moči za varovanje stvarstva.
Podjetniki s svojo ustvarjalnostjo in pogumom odpirate priložnosti za delo in dostojanstvo. Naj bodo vaše odločitve vedno v službi človeka in skupnega dobrega; naj vas spremljata poštenost, ki gradi zaupanje, in velikodušnost, ki odpira nova vrata.
V tihem, a odločilnem služenju Cerkvi so biblične skupine in bralci Božje besede. Ker dopuščate, da Beseda najprej nagovori vas, lahko po vas nagovarja vsakega, ki mu jo oznanjate. Naj vaše oznanjevanje postane orodje milosti, ki odpre srce poslušalca.
Vse to so bila naša srečanja v tem jubilejnem letu. Nismo vseh zajeli, ker to ne bi bilo mogoče, ob oltarju pa smo vsi ob Kristusu Bogu hvaležni drug za drugega. Ob tem pa je naš pogled hvaležnosti že usmerjen tudi naprej, v čas, ki prihaja, v čas priprave in obhajanja 20-letnice ustanovitve naše škofije. To je priložnost za duhovno rast, spodbuda, da na novo odkrijemo zglede svetosti naših blaženih in svetniških kandidatov, priložnost, da okrepimo bratske vezi med duhovniki, povežemo karizme laikov, poskrbimo za ranljive, mlade in družine ter skupaj pripravimo srce škofije, da bo ob prazniku še bolj prepoznavna po veri, upanju in ljubezni.
Naj Marija, Mati Cerkve, varuje vse naše korake. Naj nas zavetnik škofije sveti Jožef uči odkrivati Božjo voljo v življenjskih iskanjih. Naj nas Sveti Duh ohranja v hvaležnosti. In naj Gospod blagoslavlja naše delo.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof
