V meditacijah za križev pot v Koloseju, ki mu predseduje kardinal Reina, papež pojasnjuje, da je pot na Golgoto spust, ki ga je Jezus opravil »proti svetu, ki ga Bog ljubi«. Kristus, »pribit na križ«, se postavi »med sprte stranke, med nasprotja« in jih pripelje k Očetu, saj njegov križ »ruši zidove, briše dolgove« in »vzpostavlja spravo«. Spričo nečloveških ekonomij, ki jih sestavljajo preračunljivost, hladna logika in neizprosni interesi, je sprememba poti v tem, da se obrnemo k Odrešeniku.
To je pot, ki se ponuja vsakemu človeku, pot, po kateri se je treba zazreti vase in se sprijazniti s svojo vestjo, pri čemer se je treba ustaviti ob Kristusovem trpljenju na poti na Kalvarijo. Meditacije, ki jih je papež Frančišek pripravil za križev pot na veliki petek v Koloseju, ki ga nocoj, 18. aprila 2025, po pooblastilu papeža samega vodi generalni vikar za rimsko škofijo, kardinal Baldo Reina, kažejo, da je križev pot spust, ki ga je Jezus opravil k tistim, ki jih je ljubil, »k svetu, ki ga Bog ljubi« (II. postaja). Je tudi »odgovor, prevzem odgovornosti« s Kristusove strani. On, ki »pribit na križ« posreduje, se postavi »med sprte stranke, med nasprotja« (XI. postaja) in jih pripelje k Bogu, saj njegov »križ ruši zidove, briše dolgove, razveljavlja sodbe, vzpostavlja spravo«. Jezus, »resnični jubilant«, ki so mu slekli oblačila, se razkriva, »da je blizu celo tistim, ki ga uničujejo«, in gleda na »tiste«, ki ga zaničujejo, »kot na ljubljene osebe, ki mu jih je zaupal Oče«, kaže, da želi rešiti »vse, vse, prav vsakogar« (X. postaja).
Božja ojkonomija
V papeževih razmišljanjih je prisotno povabilo, naj stopimo iz lastnih okvirov in razumemo »Božjo ojkonomijo« - ki »ne ubija, ne zavrača, ne drobi. Je ponižna, zvesta zemlji« – je Jezusova pot, pot ‚blagrov‘, ki ‚ne uničuje, ampak goji, popravlja, varuje‘ (III. postaja). Papež Frančišek pa vztraja pri »Božji ojkonomiji« (VII. postaja), ki se tako razlikuje od današnjih ekonomij, narejenih »iz preračunavanja in algoritmov, hladne logike in neizprosnih interesov«. Za ljudi je Kristus sprejel križ in to breme, ki mu je naloženo, »govori o dihu«, ki ga »giblje, o Duhu, ‚ki je Gospod in oživlja‘« (II. postaja). Po drugi strani pa nam »zaradi izogibanja odgovornosti zmanjkuje diha«. Toda »dovolj bi bilo, da ne bi bežali in da bi obstali: med tistimi, ki si nam jih dal, v okoliščinah, v katere si nas postavil«, spodbuja papež, da se povežemo, saj »le tako« nehamo biti »ujetniki« samih sebe. Na tehtnici sta torej »sebičnost« in »brezbrižnost«.
Molitev križevega pota
V uvodu v 14 postaj papež Frančišek zapiše, da je v Jezusovih korakih na poti na Golgoto »naš eksodus proti novi deželi«, saj je Kristus »prišel spremenit svet«, zato moramo »spremeniti smer, videti dobroto« njegovih »korakov«. Zato je »križev pot molitev tistih, ki se premikajo. Prekinja naše običajne poti«. In Jezusova pot nas precej »stane«, »v tem svetu, ki vse preračunava« in kjer ima »brezplačnost visoko ceno«. Toda »v daru«, ugotavlja papež, »vse ponovno zacveti: mesto, razdeljeno na stranke in razdejano od sporov, se pomika k spravi; usahla religioznost ponovno odkrije rodovitnost Božjih obljub« in »celo kamnito srce se lahko spremeni v srce iz mesa«.
Človekova svoboda
Jezusova smrtna obsodba je povod, da se spomnimo na »dramatično igro naše svobode« (I. postaja). Iz »nepreklicnega« zaupanja, s katerim se Bog daje »v naše roke«, ki je znanilec »svetega nemira«, je mogoče potegniti »čudeže«, poudarja papež Frančišek: »osvoboditi tiste, ki so krivično obtoženi, poglobiti kompleksnost situacij, nasprotovati sodbam, ki ubijajo«. Vendar smo »ujetniki« »vlog«, iz katerih ne želimo »izstopiti, zaposleni z neprijetnostmi spremembe smeri«, zato pogosto »opustimo možnost poti križa«. Kristus »tiho pred nami v vsaki sestri in bratu, ki sta izpostavljena obsojanju in predsodkom«, pa nas izziva, toda »tisoč razlogov«, »verski argumenti, pravni prepiri« in »navidezna dobronamernost, ki se ne vpleta v usodo drugih«, nas dela podobne Herodu, duhovnikom, Pilatu in množici. Kljub temu si Jezus ne umije rok, temveč ljubi »še vedno v tišini«. Téma svobode se ponovi na enajsti postaji: Kristus je pribit na križ in nam »pokaže, da se je treba v sleherni okoliščini odločiti«. To je »vrtoglavica svobode«. Jezus se odloči, da bo posvetil »pozornost« dvema možema, ki sta križana poleg njega, in pusti, da »žalitve enega zdrsnejo mimo«, in sprejme »prošnjo drugega«. In ne pozabi na tiste, ki so ga pribili na les, prosi odpuščanja za »tiste, ki ne vedo, kaj delajo«, in jih vodi k Bogu.
Padanje in ponovno vstajanje
Tretja postaja opisuje Jezusov »prvi padec«, podobo, iz katere izvemo, da je »križev pot zarisan globoko v zemljo: veliki padajo z nje, radi bi se dotaknili nebes. Namesto tega je nebo tu, spustilo se je, človek ga sreča celo pri padcu, ko ostane na tleh«. Pri svojem drugem padcu (VII. postaja) Kristus namesto tega uči, kako brati »pustolovščino človeškega življenja«: »padati in spet vstati; padati in vseeno spet vstati«, opaža papež, zato se ljudje »spotaknejo, raztresejo, izgubijo« in tudi »spoznajo« »veselje: veselje novih začetkov, veselje ponovnih rojstev«. Vendar so »edinstveni, prepleteni z milostjo in odgovornostjo«. Jezus, ki je postal »eden izmed nas«, se ni »bal spotikanja ali padcev«, a vendar obstajajo »tisti, ki jih to spravlja v zadrego, tisti, ki se hvalijo z nezmotljivostjo«, meni papež, »tisti, ki skrivajo svoje padce in ne odpuščajo padcev drugih, ki zanikajo pot«, ki jo je izbral Kristus, ki pa skrbi za vsakega »kot za eno ovco, ki je zablodila«. Nasprotno pa danes obstajajo nečloveške ekonomije, kjer je »devetindevetdeset vredno več kot ena«, saj je to, kar »smo zgradili«, »svet preračunavanj in algoritmov, hladne logike in neizprosnih interesov. 'Božanska ojkonomija' pa je 'drugačna', zato je obračanje h Kristusu, ki pade in vstane, 'sprememba smeri in tempa'. Spreobrnjenje, ki nam povrne veselje in nas pripelje domov«. Končno se Jezus, Božji Sin, ki je brez greha, s svojim tretjim padcem »približa vsakemu grešniku« – vzljubi njegovo srce in ga ogreje –, ponovno vstane in nas »vrne na še nikoli prehojeno pot, pogumno, velikodušno«. Kristus »je spet na tleh, na zemlji, na poti križa, in je Odrešenik te naše zemlje«.
Kot Cirenejci
Frančišek v različnih likih križevega pota prepozna izkušnje, ki jih lahko doživi vsak človek. Kot je Simon iz Cirene (V. postaja), ki se na poti s polja ustavi, da bi pomagal Jezusu nositi križ. Ta človek, ki se znajde, da nosi Kristusov križ, »ne da bi za to prosil«, nam da razumeti, da »človek lahko naleti na Boga« tudi po naključju, ko je njegova »smer« drugačna, priznava papež. Toda Jezusov jarem »je sladek« in njegovo »breme je lahko«, beremo v evangeliju, in rad nas »vključi« v svoje »delo, ko obdeluje zemljo za novo setev«. V današnji stvarnosti »potrebujemo nekoga, ki nas včasih ustavi«, priznava papež Frančišek, »in nam na ramena naloži delček resničnosti, ki ga je preprosto treba nositi«. Toda če človek dela brez Boga, »se razprši«, zato se »na križevem potu dviga novi Jeruzalem«, proti kateremu se je treba obrniti kot Cirenejec, spremeniti »pot« in delati z Jezusom.
Žene na poti, ki vodi na Kalvarijo
Na četrti, šesti in osmi postaji se pojavijo ženske osebe, ki se približajo Jezusu. Najprej Marija, ki pokaže, kaj pomeni hoja za Kristusom: ne gre za »odrekanje, ampak nenehno odkrivanje vse do Kalvarije«, »ustvarjanje prostora« za Božjo »novost«. Ona, »prva učenka«, nam pomaga razumeti, da so za Kristusa »mati« in »bratje tisti, ki poslušajo in se pustijo spremeniti. Ne govorijo, ampak delajo«, kajti »v Bogu so besede dejanja, obljube resničnost«, poleg tega pa nas Marija s svojo vero vrača v svet. Potem je tu Veronika, ki ljubeče obriše Jezusov obraz in nas povabi, da se zazremo v ta obraz, v katerem lahko jasno preberemo »odločitev, da nas bo ljubil do zadnjega diha: in še dlje, kajti močna kot smrt je ljubezen«. Ta obraz spreminja »naše srce«, poudarja papež Frančišek, saj se nam Jezus »dan za dnem izroča v obličju slehernega človeka«, zato »vsakič, ko se obrnemo k najmanjšemu«, namenimo »pozornost« njegovim »udom«. »Hčere jeruzalemske« pa spominjajo na posebno razumevanje, s katerim Kristus sprejema ženske. Toda spričo njihovega sočutja in solz Jezus priporoča, naj raje jokajo nad novimi rodovi. Danes pa so potrebne »solze premisleka, ki se jih ne smemo sramovati«, pripomni papež, »solze, ki jih ne smemo zapirati v zasebnost«, še posebej za »naše ranjeno sožitje«, ki »v tem zlomljenem svetu potrebuje iskrene solze in ne solz okoliščin«.
Jezus je med tistimi, ki še vedno upajo
Na koncu križevega pota ganljiva upodobitev Jezusa, ki ga snamejo s križa (XIII. postaja) in izročijo Jožefu iz Arimateje, »ki je ‚pričakoval Božje kraljestvo‘«, nakazuje, da je Kristus »med tistimi, ki še upajo, med tistimi, ki se ne sprijaznijo z mislijo, da je krivica neizogibna«. Tako nas usposablja za »veliko odgovornost«, nas dela »pogumne«. Štirinajsta postaja nas slednjič uvede v tišino velike sobote. Ob soočenju s Kristusovo smrtjo »v sistemu, ki se nikoli ne ustavi«, papež Frančišek izpostavi močno molitev: »Naúči nas, da ne bomo storili nič, ko se od nas zahteva le čakanje. Vzgajaj nas v časih zemlje, ki niso časi narejenosti«. Jezus, »položen v grob«, deli »stanje, ki je skupno vsem nam«, in doseže »brezna, ki nas tako strašijo« in »jim ubežimo tako, da množimo svoje dejavnosti«, pri čemer se obračamo »pogosto v prazno«. Zdi se, da Kristus zdaj »spi v viharnem svetu«, toda z njegovim vstajenjem, ki bo zajelo celotno stvarstvo, bo med vsemi narodi zavladal mir.
