Dragi bratje in sestre v Kristusu. 

Z apostolskim nuncijem v Republiki Sloveniji, nadškofom msgr. dr. Jean – Marie Speich sva vam prišla oznanit, da je Kristus vstal od mrtvih. V to močno verujeva. 

Začudeno boste rekli: »Pa saj to že vemo, da je Jezus vstal od mrtvih. Zato smo sedaj tukaj, pri velikonočni sveti maši. O tem nam ves čas govorita tudi duhovnika Milan in Bogdan. O tem so nam govorili naši starši, pa dedki in babice«. 

Res je. Vendar ne govorimo prav veliko. Govorimo bolj občasno; ob veliki noči, in mogoče še tu in tam, recimo ob kakem pogrebu. 

Govoriti o vstajenju je težko.  Ali gre za norost krščanstva ali pa gre za nekaj, kar je res, pa ne moremo vedeti, kako bi to lahko bilo res. Govoriti drugim da bomo vstali, potem ko so se naša telesa razkrojila, ali pa že bila prej upepeljena, je noro. Govoriti da bomo srečali naše pokojnike žive v nebesih, se zdi kot utopična pravljica. Govoriti da bo Kristus prišel v vsej svoji slavi in bo preobrazil vse stvarstvo, in da bo sodil vse žive in mrtve, ter nas postavil na svojo desnico ali na levico, se zdi grozovito. Govoriti ali ne govoriti, ogniti se ne moremo ne smrti in ne temu, kar bo po smrti. 

Marija Magdalena je prva šla pogledat grob na Kalvariji, v katerega so po grozoviti smrti na križu položili Jezusa. Prišla je, da bi z njegovega telesa očistila kri, znoj, prah in pljunke, in mu vrnila dostojanstvo z maziljenjem. Na svoje veliko začudenje je našla prazen grob. To jo je prestrašilo. Pomislila je, da so mogoče Jezusovo telo ukradli. Poiskala je njegove učence, ki so bili iz strahu pred Judi skriti v neki sobi in jim povedala, da je grob prazen. Peter in Janez sta pohitela in videla, da Marija Magdalena govori resnico. Jezusa ni bilo v grobu. Janez je prvi veroval, da je Jezus vstal od mrtvih (prim. Jn 20, 1-9). 

Vse okoli Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja je Janez pozneje zapisal v svojem evangeliju, ki bi ga lahko imenovali reportažni zapis nekoga, ki je bil zraven in je vse to videl ter globoko doživljal. In mi temu zapisu verjamemo. 

Vstali Jezus se je prikazal Mariji Magdaleni, prikazal se je apostolom in nato več kot petstotim učencem. To je veliko ljudi, ki so novico o vstajenju hitro razširili po okolici in končno po vsem svetu. 

Ob vstajenju je bil Jezusov grob prazen, in tudi danes je prazen. Ko boste poromali tja, v Jeruzalem na Kalvarijo, vam bodo rekli, da v njem ni nič. 

Res tam ni nič. Jezus je odšel iz groba. Sedaj je pri svojem Očetu v nebesih in je med nami na zemlji. Sedaj je tudi tukaj v tej cerkvi, in  veselo z nami obhaja praznik svojega vstajenja. Z nami je v Božji besedi in v sveti evharistiji. Čudovita je njegova obljuba:  »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6, 54). Evharistija je torej naša preobrazba za nebesa.  

Na veliko noč je smrt postala spremljevalka naše duše v Očetovo hišo. Ko bo Jezus drugič prišel, bo uničil tudi smrt. Takrat bodo vstala k večnemu življenju tudi naša telesa. Prva je tega deležna Mati Marija, zato je ona naša pomočnica in spremljevalka do srečne večnosti. 

Zakaj se je Jezus najprej prikazal Mariji Magdaleni in ne svojim učencem? Zato, ker ga je ljubila bolj kot vsi drugi učenci. 

Zakaj je Jezus Mater Marijo prvo vzel z dušo in telesom k sebi v nebesa? Zato, ker ga ljubi bolj kot vse Stvarstvo. 

Ljubezen je prvi pogoj za vero v vstajenje in večno življenje. Brez ljubezni ni mogoče ne verovati in ne večno živeti. Velika noč je zato tudi poligon, na katerem se vadimo v ljubezni. 

K velikonočni spovedi smo šli iz ljubezni, k obredom velikega tedna in danes tudi k tej sveti maši smo prišli z ljubezni, in tudi drug drugemu voščimo praznike iz ljubezni.

Kristus je vstal od mrtvih – to nam oznanja Cerkev, ki veruje evangeliju;  to nam sporoča tudi prebujena narava. Moči življenja ni mogoče zakleniti v grobu, ne more ostati v hladu zime. Življenje je neuničljivo. Njegov začetek je v davnini stvarjenja, njegova obnovitev pa v praznem grobu.

»Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Pridite in poglejte kraj, kamor je bil položen« – nas pomirja in opogumlja Gospodov angel iz nebes (prim. Mt 28, 6). 

In mi smo prišli pogledat – stran od televizijskih poročil o vojnah in pobitih; iz bolnišnic, od koder se trpljenje ne umika; iz mnogih krajev nesreč, kjer so še sledovi krvi; iz pokopališč, kjer so še zmeraj zasuti grobovi ... Prišli smo v cerkev. 

Čeprav nam mnogi rečejo, da smo nori zaradi vere v vstajenje, je vendarle veliko boljša norost iz ljubezni do Jezusa in do ljudi, kot pa je norost iz sovraštva. Kdor je nor zaradi ljubezni, ima dobre šanse, da pride do blagodejne večnosti v nebesih. Kdor je nor zaradi sovraštva, nima dobrih izgledov.    

Ne moremo biti tiho. Moramo govoriti naprej. Naj vsi vedo, da smo na veliko noč postali večno živi. Vstali Gospod je v nas posejal svojo nesmrtnost. To je storil zastonj; preprosto zato, ker nas ima rad. Hoče, da bi vsi živeli - tukaj na zemlji in končno pri njem v nebesih. 

Slišali smo, da tudi naš dragi prijatelj, gospod Apostolski nuncij v Republiki Sloveniji, nadškof msgr. dr. Jean-Marie Speich odhaja na Nizozemsko, da v imenu svetega očeta Frančiška tudi tam oznani novico o Jezusovem vstajenju. Z veliko gorečnostjo je to veselo novico glasil med nami šest let. Zelo smo mu hvaležni za apostolsko poslanstvo med nami. Naj ga Mati Marija spremlja na vseh bodočih poteh misijonarskega učenca. 

Dragi gospod Apostolski Nuncij. Iz srca hvala. Bog vam povrni s svojimi milostnimi darovi. 

Kdor veruje v Gospoda Jezusa, ima večno življenje (prim. Jn 6, 47). V tem upanju smo okrepljeni od božanske moči praznega groba tam, na Kalvariji.  

Vsem naj bodo veseli in blagodejni prazniki velike noči. Privoščimo drug drugemu življenje. Jezus je resnično vstal, vstali bomo tudi mi.         

Aleluja!