Na predvečer Dnevov slovenskih pravnikov je bila v sredo, 15. oktobra 2025, v ljubljanski stolnici že 21. tradicionalna rdeča maša, ki jo prireja Akademsko društvo Pravnik, namenjena je pravnikom in študentom prava. Maševal je upokojeni ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres.

V katoliški Cerkvi je ponekod običaj, da se pravniki in študentje prava ob začetku sodnega obdobja oziroma na začetku akademskega leta v jesenskem času zberejo k evharistični daritvi, kjer prosijo Svetega Duha za pomoč in razsvetljenje pri delu in študiju. Mašo lahko vodi škof ali drug duhovnik.

Rdeča barva liturgičnih oblačil predstavlja barvo pravičnosti in Svetega Duha

Ime »rdeča maša« izhaja iz rdeče barve liturgičnih oblačil duhovnikov in predstavlja barvo pravičnosti in Svetega Duha. Poleg tega so se sodniki rdečih maš vedno udeleževali v sodniških togah, ki so bile v večini primerov rdeče barve.

Začetki obhajanja rdečih maš segajo v zahodni Evropi (predvsem v Franciji, Italiji in Združenem kraljestvu) v 12. stoletje. Tradicija se je do danes ohranila predvsem v ZDA, v Kanadi in v Združenem kraljestvu. V ZDA se rdečih maš vsako leto poleg velikega števila pravnikov, odvetnikov, državnih uradnikov in ostalih javnih delavcev, udeležujejo tudi posamezni sodniki zveznega vrhovnega sodišča.

K rdeči maši povabijo vse, katerih delo v močni meri zaznamuje prizadevanje za pravičnost v svetu. Cerkev ob evharističnem slavju verne udeležence vabi k prejemu zakramenta pokore in svete evharistije.

Farizejstvo je nevarnost, ki nenehno preži na vernega človeka

Letos je pred mašo predaval na Pravni fakulteti v Ljubljani s temo Avtoriteta in njeni pogoji upokojeni nadškof dr. Anton Stres, ki je kasneje v stolnici tudi daroval mašo za pravnike in študente prava.

Spomnil je, da je Jezus med svojim javnim delovanjem veliko nastopal in govoril in to, kar je od njegovih misli ohranjeno v evangelijih, je gotovo skrbno izbran, a vendar manjši del. Med besedami, ki si jih je prva krščanska skupnost zapomnila, pa ni tako malo njegovih zavračanj farizejstva. Gotovo zato, ker je farizejstvo nevarnost, ki nenehno preži na vernega človeka. To je legalizem, katerega jedro ponazarja Jezus z opisom: »Gorjé vam, farizejem, ker dajete desetino od mete in rutice in vsake zelenjave, zanemarjate pa pravico in Božjo ljubezen.«

Ljubezen brez reda je slepa, a pravo brez ljubezni je mrtvo

Legalizem je skušnjava, ker je v njem nekaj privlačnega, je nadaljeval pridigar. Daje občutek reda, varnosti in nadzora. Če natančno vem, kaj moram storiti, imam vse pod kontrolo, tudi Božjo sodbo. Lahko vem, da sem »v redu« in lahko Bogu izstavim račun. Toda vera kot osebni odnos z Bogom ravno ni to. Kdor veruje, živi v Božji navzočnosti, se v molitvi z njim pogovarja in iz svoje enkratne zgodovinske situacije išče Božjo voljo. Zakoni so občeveljavni in veljajo za vse situacije bolj ali manj enako. Življenje je pa enkratno in neponovljivo. To sicer ne pomeni, da zanj ne veljajo več občeveljavna pravila. Ljubezen brez reda je slepa, a pravo brez ljubezni je mrtvo.

Seveda Jezus ni anarhist, ker zakonov ne zavrača, ampak poudarja, da je treba eno storiti in drugega ne opustiti. Tisto drugo, s čimer je treba nadgraditi to, kar zahteva zakon, pa sta po Jezusovi besedi pravičnost in Božja ljubezen. Odnos do Boga je medoseben in dinamičen, enkraten in neustavljiv. V njem ni nikoli mogoče meniti, da smo naredili vse. Kakor v prijateljstvu in ljubezni ni nikoli mogoče priti do konca, velja to tudi za prijateljstvo z Bogom. Legalizem pa lahko človeka zapre v njegovo naduto samozadostnost, v kateri ne potrebuje več ne odpuščanja in ne odrešenja, zato mu pa tudi Bog prej ali slej postane odveč.

Jezus poudarja notranjost srca

»Nasproti farizejski pozunanjenosti Jezus poudarja notranjost srca, kar na drugem mestu ponazarja s prispodobo dobrega drevesa in dobrih sadov,« je dejal dr. Stres. »Zunanja pravilna, z zakonom usklajena dejanja, katerim ne bi ustrezali notranji plemeniti nameni, ki bila kakor – če uporabim Jezusovo primerjavo – kakor smokve, ki bi jih obirali s trnja, in kakor grozdje, ki bi ga trgali na osatu. To pa je nemogoče. Najprej je treba postati dobro drevo, dober človek s plemenitimi nameni in iskrenimi krepostnimi hotenji. Proti farizejski dvoličnosti in razkorakom, celo protislovjem, med notranjo zlonamernostjo in skrbnostjo za čim lepši videz in zunanjo zglednost, Jezus postavlja celostno in iskreno pripadnost vrednotam Božjega kraljestva, ki vodijo naše misli in namene, naše besede in nastope ter naše odločitve in dejanja.

Nad zgolj pravilna zunanja dejanja, ki jih človek stori bolj iz strahu pred kaznijo kakor iz veselega in iskrenega prepričanja v njihovo vrednost, Jezus postavlja pravičnost in ljubezen do Boga. Pri tem pa je treba upoštevati, da Božja pravičnost ni omejena na tisto, kar mi razumemo pod pravičnostjo in da Božja ljubezen prav tako ni tako krhka in je ne ogroža sebičnost tako kot našo.«

Resnicoljubnost je oblika poštenja in pravičnosti

Božja pravičnost se kaže v vztrajnosti v njegovi ljubezni in večnem usmiljenju. Bog ni pravičen zato, ker dobro plačuje in hudo kaznuje, ampak še bolj zato, ker opravičuje. Tako je pravičen, da s svojo pravičnostjo pokriva našo krivičnost. Od nas pričakuje, da smo resnicoljubni – resnicoljubnost je tudi oblika poštenja in pravičnosti – in zato ponižni; da se zavedamo in pokažemo, kdo smo in kako potrebujemo njegovo potrpljenje in odpuščanje, da ljubimo, kakor bi si želeli, da bi drugi ljubili nas in da ne zahtevamo od drugih tistega, česar nismo pripravljeni storiti sami. Nič nam ne koristi, če smo videti brez napake v očeh ljudi, če dejansko ne želimo in ne poskušamo biti taki. Tisti, ki zares pozna Boga, ne nalaga bremen, ampak jih pomaga nositi.

Brez notranje drže ljubezni in pravičnosti vse izgubi svoj smisel

Ta odlomek je v resnici ogledalo za vsakega vernika. Vsi smo lahko skušani, da bi svojo vero zmanjšali na zunanjo prakso: hoditi k maši, moliti, se postiti ... Vse to je prav, toda brez notranje drže ljubezni in pravičnosti vse izgubi svoj smisel. Gre za to, da se človek ne skriva za pravili, ampak dovoli, da ga Božja beseda pretrese in Božji, Jezusov zgled prevzame. Farizejska logika meri na zunanja dejanja; Jezusova logika meri na notranjo ljubezen. Farizejska logika se sprašuje: »Kaj moram storiti, da bo prav?« Jezusova pa: »Kaj lahko še storim, da bo imel Bog veselje nad menoj in da bodo drugi srečnejši?« Tak človek ne tehta mete, začimb, ampak velikodušno deli usmiljenje.

Pravnikovo poslanstvo je služiti pravičnosti, ne moči

»To je razlika med vero kot sistemom pravil in vero kot odnosom v ljubezni,« je za konec dejal upokojeni nadškof dr. Anton Stres. »Saj tudi Božja pravičnost ni maščevalno kaznovanje, ampak zdravilno delovanje, ki ponovno vzpostavlja porušen odnos. Pravnikovo poslanstvo je služiti taki pravičnosti, ne moči; varovati dostojanstvo človeka, ne obliko zakona, ne izključevati in zatirati ampak vključevati, ozdravljati in reševati. Seveda postane ljubezen brez pravičnosti sentimentalna pristranskost, a pravo brez ljubezni postane mehanizem oblasti. Seveda je usmiljenje brez pravičnosti poceni milina in potuha, a pravičnost in pravo brez usmiljenja se sprevrže v uničevalno nasilje. Zato je po Jezusovi besedi treba eno izvrševati in drugega ne opuščati.«

Vir: Družina