Zelo sem vesel, da sem med vami v tem trenutku veselja. Z bratsko ljubeznijo pozdravljam vašega škofa, njegovo ekscelenco Jurija Bizjaka, in tudi župnika, ki me je povabil, gospoda Milana Preglja. Pozdravljam tudi vse prisotne krajevne in cerkvene osebnosti, še posebej pa vas, Kristusove vernike, ki ste se potrudili, da ne bi obhajali le tega dogodka, ampak tudi počastili Kristusa Odrešenika, ki nas vse združuje. Običajno imam pridigo na treh straneh. Danes imam glede na pomembnost dogodka pripravljene štiri strani. Prosim za vašo potrpežljivo pozornost. Papežev nuncij ne prihaja k vam vsak dan, ne pridiga vam vsak dan. V to cerkev sem enkrat že prišel: 8. septembra lani, ko sta se Suverenemu vojaškemu hospitalnemu redu svetega Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte pridružila dva nova člana. Vaš župnik je kaplan slovenskega združenja tega reda.

Leta 2004 je ta cerkev postala prva konkatedrala v Sloveniji in s tem enakovredna glavni škofijski cerkvi, koprski stolnici. Toda kaj je konkatedrala? Konkatedrala je cerkev, ki ima enako dostojanstvo in privilegije kot stolnica, vendar je v škofiji na drugem mestu glede pomembnosti. Čeprav je izenačena s koprsko stolnico, slednja ostaja glavna cerkev v škofiji.

Ta konkatedrala ima namen povezovati koprsko škofijo, ki je obsežna ter vključuje raznoliko ozemlje in prebivalstvo. Razteza se vse do zahodnega roba države, kjer meji na Italijo, na severu na Avstrijo in na jugu na Hrvaško. Največji del Primorske je prav na tem čudovitem območju, kjer se nahaja novo mesto s svojo konkatedralo.

Pravica do povzdignjenja cerkve v dostojanstvo konkatedrale pripada Svetemu sedežu. Zato je bila 15. marca 2004 z odlokom Ut spirituali Kongregacije za škofe postavljena cerkev Kristusa Odrešenika v Novi Gorici kot konkatedrala škofije. Zdi se primerno, da ponovno preberemo ta odlok, izdan leta 2004. Vaš duhovnik vam bo besedilo prebral v latinščini in slovenščini.

Zdi se mi pomembno poudariti, da je ta konkatedrala nova stavba. Navdušila me je njena lepota. Sodobna konkatedrala Kristusa Odrešenika je bila dokončana leta 1982 v času takratnega škofa Metoda Piriha, ki ga ohranjamo v lepem spominu, in po projektu arhitekta Franca Kvaternika. Križev pot in več kot pet metrov visok kip Kristusa Odrešenika je v ekspresionističnem slogu izdelal kipar Stane Jarm, ki je tudi avtor reliefa z upodobitvijo Marije z otrokom v stranski kapeli. To so impresivna umetniška dela in lep primer ustvarjalnega umetniškega genija vašega ljudstva.

Zelo občudujem čudovite dosežke vaših ljudi, ki jih tako cenim. Toda tudi nova in lepa stavba ni vredna veliko, če ni hkrati tudi stavba lepega novega občestva – občestva odrešenih! Skupnost kristjanov se je zbrala okrog našega Odrešenika, Kristusa Kralja.

Na križu je samo en stavek: »To je judovski kralj.« (Lk 23,38) Dobi naziv: Kralj. Toda z opazovanjem Jezusa se naša predstava o kralju spremeni. Poskusimo si vizualno predstavljati kralja. Pomislili bomo na moškega, ki sedi na prestolu z dragocenimi insignijami, krono na glavi, žezlom v rokah in bleščečimi prstani, medtem ko s slovesnimi besedami nagovarja svoje podložnike. To je v grobem podoba, ki jo imamo v glavi. Toda če pogledamo Jezusa, vidimo, da je ravno nasprotno. Ne sedi na zlatem prestolu, ampak visi na križu. Bog, ki »zruši mogočne z njihovih prestolov« (Lk 1,52), deluje kot služabnik, ki so ga križali mogočni, obdan le z žeblji in trnjem, oropan je vsega, a bogat v ljubezni. S prestola križa ne poučuje več množic z besedami, ne dviguje več rok, da bi učil. Stori več: na nikogar ne pokaže s prstom, temveč odpre svoje roke za vse. Tako se kaže naš Kralj. Je kralj z odprtimi rokami.

Šele ko vstopimo v njegov objem, razumemo, da je Bog šel tako daleč, vse do paradoksa križa, prav zato, da bi sprejel vse v nas, tudi tisto, kar je najbolj oddaljeno od njega – našo smrt. Sprejel je našo smrt, objel je vaše prednike, ki so umrli v teh bolečih deželah. Sprejel je našo bolečino, našo revščino, našo krhkost in našo bedo. Vse to je sprejel. Postal je služabnik, da bi se vsak od nas počutil kot sin: s svojim služenjem je plačal za naše sinovstvo. Dovolil je, da so ga žalili in ga zasmehovali, da nihče izmed nas ne bi bil nikdar več sam v ponižanju. Dovolil je, da so ga slekli, da se nihče ne bi počutil oropanega dostojanstva. Šel je na križ, da bi vsako razpelo v zgodovini prevevala Božja navzočnost. Tu je naš Kralj, Kralj vsakega izmed nas, Kralj vesolja, saj je prestopil najbolj oddaljene meje človeškega, vstopil je v temo sovraštva, temo zapuščenosti, da bi razsvetlil vsako življenje in objel vsako resničnost. Sestre in bratje, to je Kralj, ki ga danes častimo. Ni ga lahko razumeti, vendar je naš Kralj.

Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je: Ali je ta Kralj vesolja tudi Kralj mojega obstoja? Ali verjamem vanj? Kako ga lahko slavim kot Gospoda vseh stvari, če ne postane tudi Gospod mojega življenja?

Sestre in bratje, kaj lahko storimo, ko pogledamo tega našega Kralja? Današnji evangelij pred nas postavlja dve poti. Pred Jezusom so tisti, ki so gledalci, in tisti, ki se vključijo.

Gledalcev je veliko, večina. Gledajo, saj je gledati, kako nekdo umira na križu, pravi spektakel. Besedilo pravi, da je »ljudstvo gledalo« (v. 35). Niso bili slabi ljudje, toda ob pogledu na Križanega ostajajo opazovalci: ne naredijo koraka naprej k Jezusu, ampak ga opazujejo od daleč, radovedni in brezbrižni, ne da bi se zares zanimali, ne da bi se vprašali, kaj lahko storijo. In vsem tem gledalcem je skupen refren, ki ga besedilo trikrat ponovi: »Če si kralj, reši sebe« (prim. v. 35, 37, 39). Tako ga žalijo, izzivajo ga! Reši sebe, ravno nasprotno od tega, kar počne Jezus, ki ne misli nase, ampak na to, da bi rešil te, ki ga žalijo. Toda reševanje sebe je nalezljivo: od voditeljev do vojakov, do ljudi, senca zla doseže skoraj vsakogar. Torej mislimo, da je zlo nalezljivo, okuži nas. Tako kot se nalezemo bolezni, nas zlo takoj okuži. In ti ljudje govorijo o Jezusu, vendar niso niti za trenutek v sozvočju z njim. Zavzame razdaljo in govori. To je smrtonosna okužba brezbrižnosti. Brezbrižnost, ki prizadene nas in vso Cerkev, je huda bolezen. »To se me ne dotakne, ne dotakne se me.« Brezbrižnost do Jezusa, do Božjih stvari in končno do moškega ali ženske v stiski. Danes naj vsak odgovori sam sebi. Ti ljudje so bili ravnodušni. Ti ljudje govorijo o Jezusu, vendar niso v sozvočju z njim. In to je smrtonosna okužba brezbrižnosti, ki ustvarja razdaljo od bede. Senca zla se vedno širi tako, da se začne z distanciranjem, s pogledom, ne da bi človek kar koli storil, s tem, da mu ni mar, nato pa misli samo na tisto, kar ga zanima, in se navadi, da se obrne stran. In to je tudi tveganje za našo vero, ki izgine, če ostane teorija, če se ne udejanji, če ni vpletenosti, če se ne vključimo. Potem postanemo kristjani, ki pravijo, da verujejo v Boga in si želijo miru, vendar ne molijo in ne skrbijo za svojega bližnjega, pa tudi Bog jih ne zanima, prav tako ne mir. Ti kristjani ostajajo le pri besedah, na površini.

To je bil val zla na Kalvariji. Obstaja pa tudi žar dobrega. Med gledalci je nekdo, ki ga poznamo kot »desnega razbojnika«. Drugi se Gospodu posmehujejo, on pa ga nagovori in pokliče po imenu: »Jezus.« Mnogi nanj stresajo svojo jezo, on pa Kristusu izpove svoje napake. Mnogi pravijo: »Reši se,« on moli: »Jezus, spomni se me« (v. 42). To je edino, kar prosi Gospoda. To je čudovita molitev. Če jo vsak od nas moli vsak dan, je to lepa pot, pot svetosti: »Jezus, spomni se me«. Tako hudodelec postane prvi svetnik: za trenutek se približa Jezusu in Gospod ga za vedno ohranja pri sebi. Evangelij nam govori o desnem razbojniku, da bi nas povabil, naj premagamo zlo, tako da nismo več le opazovalci. Brezbrižnost je hujša kot to, da delamo zlo. Kje začeti? Pri zaupanju, klicanju Boga po imenu, kakor je to storil desni razbojnik, ki je ob koncu življenja ponovno odkril pogumno zaupanje otrok, ki zaupajo, prosijo, vztrajajo. In v zaupanju priznava svoje napake, joče, vendar ne nad seboj, ampak pred Gospodom. In mi, ki zaupamo, prinašamo Jezusu, kar nosimo v sebi, ali pa to prikrivamo pred Bogom, morda celo z nekaj videza svetosti in kadila. Tisti, ki zaupajo kot desni razbojnik, se naučijo prositi, se naučijo prinašati Bogu, kar vidijo, trpljenje sveta, ljudi, ki jih srečujejo. Nagovorijo ga kot desni razbojnik: »Spomni se, Gospod!« Na svetu nismo samo zato, da bi rešili sebe, ne, ampak da bi pripeljali svoje brate in sestre v objem Kralja. Posredovanje, spomin na Gospoda, odpira vrata raja. Toda ali mi, ko molimo, posredujemo? »Spomni se, Gospod, spomni se mene, moje družine, spomni se tega problema, spomni se!« S tem pritegnemo Gospodovo pozornost. In to so pred nekaj tedni med drugim molitvenim bdenjem storili mladi iz Gorice in Nove Gorice. To je mogoče storiti leta 2025, ko bo vaše mesto postalo evropska prestolnica kulture. To je resnično in lepo poslanstvo.

Sestre in bratje, danes nas ob praznovanju obletnice postavitve te konkatedrale naš Kralj gleda s križa »a brasa aduerte«. Od nas je odvisno, ali bomo gledalci ali vključeni. Sem gledalec ali želim sodelovati? Tudi v tej škofiji vidimo današnje krize, upad vere in udeležbe. Kaj storimo? Ali se omejimo na teorijo, kritiziranje ali zavihamo rokave, vzamemo življenje v svoje roke, se premaknemo od »če« izgovorov k »da« molitvi in služenju? Vsi mislimo, da vemo, kaj je narobe z družbo, vsi! Vsak dan govorimo o tem, kaj je narobe s svetom ali Cerkvijo. Toda ali potem tudi kaj naredimo? Ali si umažemo roke, kot je naš Bog pribit na les, ali pa stojimo z rokami v žepu in opazujemo?

Ta konkatedrala s Kristusom Kraljem, ki je zgled človeškega in krščanskega življenja, je preroško znamenje v koprski škofiji. Medtem ko je Jezus razgaljen na križu, razkriva Boga in izničuje vsako lažno podobo svojega kraljevanja. Danes se ozrimo vanj, da bi našli pogum in pogledali nase, hodili po poteh zaupanja in priprošnje, da bi postali služabniki, ki bodo vladali z njim. »Spominjaj se Gospoda, spominjaj se.« Molimo to molitev pogosteje zase, za svoje in za škofijo. Hvala. Amen.

Msgr. dr. Jean-Marie Speich
Apostolski nuncij v Republiki Sloveniji