Dragi bratje in sestre kristjani. Na Brezjah smo se zbrali, ker hočemo kot naša krajevna Cerkev ljubljanske nadškofije izpolniti naročilo Jezusa Kristusa, ki je naša glava, naj prosimo »Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,37). Zavedamo se, da ni v naših močeh, da bi poskrbeli za vse, kar potrebuje Cerkev. Brez Gospodovega pošiljanja delavcev na njegovo žetev, žetev ne bo opravljena. Nekako tako, kakor če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji, če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži, kakor pravi 127. psalm.
Zato smo tukaj, dragi bratje in sestre. Da Gospodu povemo, da sami brez Njega ne zmoremo. Da se trudimo, da načrtujemo in si prizadevamo, potrebujemo pa Njega, njegovo pomoč, potrebujemo njegovo pošiljanje delavcev na žetev. To smo mu danes že povedali v molitveni uri, za katero se zahvaljujem vsem molivcem. To mu bomo povedali med to sveto mašo, med katero bomo na različne načine trkali na Njegovo srce in mu pripovedovali, da potrebujemo delavce na žetvi. To mu bomo povedali tudi v nadaljevanju današnjega dneva, v katerem želimo slaviti Boga in ogreti svoja srca za sodelovanje z njegovimi načrti.
Danes smo se prvič pri molitvenem dnevu zbrali skupaj z našimi družinami. V tej skupni molitvi naših družin in župnijskih občestev, predvsem ministrantov, je globok smisel. Drage družine! V vašem okrilju se rojevajo novi duhovni poklici. Najprej čisto dobesedno. Nihče ne more postati duhovnik, redovnica ali redovnik, če najprej ni bil rojen v družini, če najprej ni bil sprejet v družini; če v družini ni doživel, kaj pomeni brezpogojna ljubezen in kaj pomeni brezpogojno odpuščanje. Dragi starši, šele ko vi rodite in sprejmete otroka, se lahko začne delo za duhovne poklice. Staro teološko načelo pravi, da milost predpostavlja naravo. Drugače rečeno, da bi milost lahko delovala, potrebuje tudi naravne danosti. Da bi Bog lahko nekoga poklical v duhovni poklic, kateri koli že, se mora najprej roditi otrok, iz katerega bo zrastel fant ali dekle, ki mu bo Bog spregovoril na srce. Včasih sem že povedal, da družina duhovni poklic rodi, župnija duhovni poklic vzgoji, škof pa ga lahko samo še posveti. A brez tistega začetka, brez rojstva v družini, župnija nima koga vzgajati in škof nima koga posvetiti.
Zato se vam zahvaljujem, drage mame in očetje, da ste sprejeli Božjo ponudbo in ste postali mame in očetje. Zahvaljujem se vam, da ste bili v trenutku odločitve, ali boste sprejeli in živeli očetovstvo in materinstvo, dovolj ponižni, da ste zmogli sprejeti skrivnost vašega otroka in vsega tistega, kar je ta skrivnost prinašala s sabo. Zahvaljujem se vam, da ste bili pripravljeni sprejeti dneve in noči, ki jih ne boste uravnavali bi, ampak jih bo narekoval vaš otrok in njegove potrebe. Zahvaljujem se vam, da ste stali ob njem, da je mogel spregovoriti prvo besedo, da je mogel narediti prvi korak, da se je mogel prvič pokrižati in da je mogel prvič zmoliti Sveti angel. Vem, da je bilo potrebnega veliko potrpljenja, veliko odrekanja, toda nagrajeni ste bili s tolikim veseljem ob prvi besedi, ob prvem koraku, ob prvem otroško simpatičnem križu vašega otroka. Drage mame in očetje, hvala vam, da ste mame in očetje.
Prav je, da na ta dan molitve za duhovne poklice posebej pozdravim tudi vas, dragi ministranti. Na neki način ste že odgovorili na Božji klic. Povabil vas je – ne vem, na kakšen način vsakega posebej – da nekaj svojega časa darujete za sodelovanje pri sveti maši in pri drugih bogoslužnih dejanjih, kjer vaša navzočnost polepša in poglobi dogodek. Vem, da ni vedno lahko. Ministranta vleče med sovrstnike, na igrišče, in ne vem, kam še vse. Ti pa ostaneš zvest svoji odločitvi in greš ministrirat. Zelo spoštujem in cenim tvojo odločitev. Velikokrat nikakor ni lahko. A vsaka takšna odločitev je majhna zmaga tvoje velikodušnosti nad ponudbami in vabili sveta.
Na srečanju z ministranti je papež Leon XIV. dejal: »V duhovnikovih rokah in ob njegovih besedah 'to je moje telo, to je moja kri', Jezus tudi danes daruje svoje življenje na oltarju, preliva svojo kri za nas, danes. Sveta maša nas odrešuje danes! Odrešuje svet danes! To je najpomembnejši dogodek kristjanovega življenja in življenja Cerkve, ker je srečanje, v katerem se Bog daruje za nas iz ljubezni, vedno znova in znova. Kristjan k maši ne gre zaradi dolžnosti, ampak ker sveto mašo potrebuje; potrebuje Božje življenje, ki se podarja, ne da bi karkoli zahteval v zameno.«
Na poseben način želim danes pozdraviti može in fante, ki so odgovorili na Božje povabilo in se pripravljajo na služenje Bogu in Cerkvi v diakonski in duhovniški službi. Dva izmed njih bomo sprejeli med pripravnike za diakonat in za duhovništvo, petim kandidatom za stalni diakonat bomo podelili službo bralca, enega bogoslovca bomo postavili v službo mašnega pomočnika.
Dragi kandidati, slišali ste Božji klic in odgovorili nanj. V času priprave krepite svojo povezanost z Bogom, poglabljate prijateljstvo z Njegovo besedo in se učite, kako ljubiti Kristusovo Cerkev, ki je sveta in grešna. Zahvaljujem se vam za vaš odgovor na Božje povabilo. Ne vem, kako močno je v vaše življenje zadonel Božji klic: »Hodi za menoj!« Ne vem, koliko časa in kako ste se z Bogom pogajali, da bi vendarle spremenil svojo odločitev in namesto vas v to službo poklical koga drugega. Vse to se dogaja v tem skrivnostnem srečevanju med Bogom in tistim, ki ga Bog kliče na pot za seboj. Upam, da bo vaš pogumen »tukaj sem«, ki ste ga izrekli po evangeliju, razblinil dvome in strahove še v kom izmed tistih, ki slišijo Božje povabilo in se še vedno pogajajo z Bogom, če bi vendarle spremenil svojo izbiro in odločitev.
Dragi bratje in sestre. Zelo sem prepričan, da vam ob misli na molitev za duhovne poklice pridemo na misel duhovniki, redovniki in redovnice. Stalni diakoni najbrž niti ne. Tudi misijonarji verjetno bolj poredko. Mislimo na tiste, ki jih srečujemo po naših župnijah, ali pa po naših duhovnih središčih. Zato ko molimo za duhovne poklice, molimo za te skupine ljudi, ki naj jih Bog, če je le mogoče, izbere in pokliče kje drugje, ne pa pod mojo streho in v moji družini.
Dovolite mi, da vam danes predlagam drugačno molitev za duhovne poklice. Prosim vas, da vedno, ko sklenete roke, da bi molili za duhovne poklice, najprej molite sami zase. Vem, da zveni čudno. Saj sem poročen, imam ženo in otroke, imam moža in otroke – kako naj jaz molim za svoj duhovni poklic.
Takšna misel je posledica tega, da smo poklicanost zožili samo na že prej omenjene duhovnike, redovnike in redovnice. Ali misliš, dragi mož, draga žena, da tvoja odločitev za tega moža in za to ženo, ni tudi Božje povabilo, da izpolniš Božjo voljo v zakonskem življenju? In da otroci, ki so se vama rodili, niso Božje povabilo, da izpolnita Božjo voljo v vajini rodovitnosti?
Moliti za svoj duhovni poklic zato pomeni, da prosim Boga, naj mi pomaga, da bom svojo poklicanost in poslanstvo v poročenost in v očetovstvo ali materinstvo živel v skladu z Njegovo voljo. Da bom mož ali žena tako, kakor Bog hoče. Da bom mama oziroma oče, tako kakor je Božja volja. Če bomo vsi mi v življenju začeli moliti, da bi spoznali in sprejeli Božjo voljo, bo Bog v tem svetu začel dobivati več prostora in vedno več ljudi bo sprejemalo njegova povabila in njegove klice. Začnimo torej moliti za to, da bomo vsi pripravljeni sprejeti in izpolniti Božjo voljo.
Našemu molitvenem dnevu za duhovne poklice in srečanju družin na Brezjah so se pridružile tudi sestre klarise izza klavzurnih mrež s prošnjo h Gospodu, naj pošlje novih delavcev na svojo žetev in podeli stanovitnost vsem poklicanim. Spominjajo se nas v molitvi – za Ljubljansko nadškofijo, za vso Cerkev v Sloveniji in za vse, ki jih tarejo kakršne koli preizkušnje – da bi skupaj, vsak v svojem stanu in poklicu, hodili po poti upanja, miru in svetosti.
V svetem letu upanja, dragi bratje in sestre, ne nehajmo upati in tudi ne nehajmo moliti. Marija Pomagaj, posreduj naše molitve Sinu Jezusu, ki je na tvojo besedo v Kani naredil prvi čudež. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
