Dragi bratje in sestre. »Veselimo se danes vsi, ko obhajamo praznik vseh svetih.«
Tako nas vabi vstopni spev v sveto mašo današnjega praznika. Veselje je temeljni poudarek, ki daje barvo in ton današnjemu dnevu.
Prvo berilo je pred nas razgrnilo veličasten prizor: »veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila s palmami v rokah. Klicali so z močnim glasom: 'Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu'.« Množica svetih bratov in sester. Prva značilnost te množice je njena različnost.
Slišali smo: iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov. Kakšna pisanost se razodeva v tej množici! Mi bi danes lahko dodali: iz vseh družin in stanov in akademskih nazivov in premoženjskih razredov. Kaj pa jim je skupno? Sveti pisec pravi, da so to, »tisti, ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih očistili z Jagnjetovo krvjo.« In pomislimo, da so vsi ti mučenci. Če bi bili vsi svetniki mučenci, bi se svetosti prestrašili, ker se mučeništva bojimo, pred mučeništvom in pred trpljenjem bežimo. Ne, svetniki niso popolni ljudje, temveč so tisti, ki so se pripravljeni v celoti potopiti v Božjo luč. Če bi bili popolni, bi se verjetno žal obnašali kot farizej v templju; vzvišeni nad vsemi in z visoko dvignjeno glavo pred Bogom. Tako pa se pravi svetnik vedno znova potaplja v to Božjo luč, kakor se je v Božjo luč, ki je sijala iz Jezusovega pogleda, potopil razbojnik, ki je visel ob Jezusu na Kalvariji. Zavedal se je svojega življenjske zgodbe, vedel je, kakšno breme nosi na svoji duši. V Božji luči se je bil pripravljen soočiti s seboj, z vso svojo resničnostjo, in obenem je prav v tej isti luči zahrepenel, da bi bil večno deležen te luči, da bi mogel prebivati v tej svetlobi – ne, ker bi jo bil zaslužil, ne ker bi mu jo zagotavljala njegova dejanja in vse njegovo življenje, pač pa mu more vse to podariti Jezusov spomin: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« To dejstvo nam zagotavlja, da vsak lahko postane svet, če naredi prostor za Božjo ljubezen, pa čeprav samo v nekem trenutku življenja, kot je bilo to pri tem razbojniku.
Praznik vseh svetih nas spominja: Vsakdo je lahko svet, če pusti prostor Božji ljubezni – danes, tukaj, v vsakdanjem življenju. Dejstvo je, da večina izmed ljudi svetosti ne doživlja kot delež svojega življenja. Tudi kot delež svojega krščanskega življenja ne. Žal smo svetost ločili od življenja; povzdignili smo jo na oltarje, jo oblekli v zlato in jo obdali z legendami. Kako naj se torej navadni ljudje, vsakdanji kristjani, čutimo povabljeni v to veliko zgodbo življenja z Bogom, veliko zgodbo Božjega otroštva in veliko zgodbo zaznamovanosti na čelih, kot smo slišali v prvem berilu. 2. Vatikanski koncil v Dogmatični konstituciji o Cerkvi pravi, »da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni. S to svetostjo pa tudi v zemeljski družbi prispevajo k temu, da življenje postaja bolj človeško« (C 40).
Vsi kristjani torej. Ne samo nekateri, ampak vsi, ki jih je oblila krstna voda in jih je krščansko občestvo sprejelo v svoje okrilje. Koncil ni govoril o popolnem življenju, pač pa o poklicanosti k polnosti življenja; ta polnost ni nekaj, kar bi mi mogli pridobiti s svojimi močmi, s svojo neoporečnostjo, ampak je Božji dar, s katerim se pustimo obdariti. In prav to je bistvo današnjega praznika in njegovega sporočila. Dan vseh svetih ni praznik nadljudi, ampak je praznik za običajne ljudi, za može in žene, za matere in očete, za vse, ki se trudijo pri svojem vsakdanjem delu, in obenem ohranjajo svoja srca odprta za Boga; za ljudi, ki morda nikoli niso in nikoli ne bodo storili čudeža, o kakršnih slišimo, beremo in morda sanjamo, so pa drugi ljudje doživljali njihovo sočutje, potrpežljivost in seveda tudi ljubezen. In tukaj vstopamo v skrivnost blagrov. Jezus devetkrat ponovi besedo blagor, ki so jo v Stari zavezi pogosto uporabljali pri bogoslužju v sinagogi. A v Jezusovem učenju so blagri dobili zelo drugačno sporočilo. V njih odkrivamo zahtevnost, ki se nam zdi v nasprotju z našim čutenjem, z vsemi našimi predstavami o življenju, kakršnega si želimo. Vendar ravno Jezusove blagre imenujemo ustava nebeškega kraljestva.
Razumljivo je, da mora biti ustava nebeškega kraljestva drugačna, kot so ustave zemeljskih kraljestev, republik in vsega podobnega. Te ustave oblikujejo ljudje, da bi zavarovali zemeljsko življenje in njegovo varnost, ustavo nebeškega kraljestva pa razglasi Bog sam, da bi odprl človeka za večnost in njene razsežnosti. Zato Jezus ne reče: »Blagor popolnim« ali »Blagor tistim, ki nikoli ne delajo napak.« Nikakor! Pravi: Blagor tistim, ki so usmiljeni, ki delajo za mir, ki so lačni in žejni pravičnosti, ki žalujejo, a vseeno živijo v upanju. Blagor tistim, ki sredi svetovne zmešnjave ne pozabijo, da je ljubezen močnejša od strahu. To so pravi svetniki. In živijo – še danes! Morda v sosednji hiši, v domu za ostarele, v šoli, v begunskem taborišču, v bolnišnici ali preprosto za kuhinjsko mizo. Ljudje, ki odprejo svoja srca drugim in Bogu. Logiko blagrov mora nas, kristjane, ki se veselimo praznika vse svetih, na poseben način nagovoriti v tem zgodovinskem trenutku, ko zemeljski zakoni skušajo prevrednotiti vrednote in nas prepričati, da je napredno tisto, kar nasprotuje življenju, da je sočutno tisto, kar ponuja pomoč pri samomoru in da je človekova pravica, da ima absolutno oblast nad samim seboj in da pri tej oblasti nad seboj sme zahtevati tudi sodelovanje tistih, ki so takšnim dejanjem in takšnemu postopanju izrazito nasprotni. Kako naj nekdo, ki je vse svoje šolanje namenil varovanju življenja in ki je vso svojo poklicno delovanje namenil varovanju in ohranjanju življenja, zaradi nekega zakona postane pomočnik, sodelavec pri smrti? Ko so »ekipe za evtanazijo delovale na vzhodu, kjer so 'pomagale ranjencem v ledu in snegu' in to pobijanje ranjenih vojakov je veljalo za strogo zaupno; za pomoč, kakor gre danes pri zakonu, o katerem bo potekal referendum, za pomoč – pomoč pri samomoru. Kakor je Hitlerjeva odredba s 1. septembra leta 1939 navajala, »naj neozdravljivo bolnim osebam omogočijo milostno smrt« (Hannah Arendt, Eichmann v Jeruzalemu, 120-121). Jezusovi blagri nas učijo drugače. Izhodišče je prvi blagor – blagor ubogim v duhu; kajti kdor je ubog v duhu, je žalosten ob trpljenju drugih; kdor je ubog v duhu, je krotak; kdor je ubog v duhu, je lačen in žejen pravičnosti; kdor je ubog v duhu, je usmiljen, kakor je Oče usmiljen; kdor je ubog v duhu, je tudi čist v srcu; kdor je ubog v duhu, dela za mir; in kdor je ubog v duhu, ga bodo preganjali – žalili ga bodo in vse hudo zoper njega govorili. Svetost je tisti pogum, zaradi katerega človek stori, kar je prav, in samo zaradi tega, ker je prav. Ne pozabimo, da se Jezus enači z vsemi preizkušenimi: »Karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
Z odločitvijo na referendumu se odločamo, kako bomo ravnali z Jezusom. Svetost je Božja prisotnost v človeški podobi. Razodeva se v obrazih, ne v kipih; v rokah, ki pomagajo; v besedah, ki dvigujejo; v očeh, ki vidijo tisto, kar drugi spregledajo. In se razodeva tudi v tebi, ko tolažiš, ko odpuščaš, ko se kljub vsemu odločaš za življenje. Praznik vseh svetih nas spominja, da smo povabljeni, da smo del tega občestva svetnikov. Vsak od nas je poklican, da prinese delček nebes na ta svet. Svetost ni dosežek, ampak način življenja. Bog ne potrebuje nadljudi, ampak ljudi, ki znajo preprosto ljubiti. Gospod, nauči nas ljubiti, kakor nas ti ljubiš.
Amen.
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit
