V ponedeljek, 31. marca 2025, so v ljubljanski stolnici praznovali 35-letnico delovanja Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS). To je prostovoljna nacionalna mladinska organizacija, ki se ukvarja z vzgojo in izobraževanjem otrok in mladih. ZSKSS ima več kot 5600 aktivnih članov. Razdeljeni so v štiri starostne skupine (večinoma so stari od 6 do 30 let); vodi jih več kot 1000 mladinskih voditeljev, prostovoljcev. Ob 35. obletnici delovanja je sveto mašo daroval msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit. V nadaljevanju objavljamo nadškofovo pridigo.
Spoštovani bratje škofje in duhovniki, spoštovani diakoni, dragi bogoslovci, sestre redovnice, dragi bratje in sestre. Vse vas lepo pozdravljam v ljubljanski stolnici, kjer se bomo z daritvijo svete maše Bogu zahvalili za 35 let delovanja Združenja Slovenskih katoliških skavtov in skavtinj.
Ob tem praznovanju zato še posebej pozdravljam vse drage skavte in skavtinje, tako sedanje kakor preteklih let, ki so v teh petintridesetih letih skozi skavtska načela oblikovali sebe, s svojo osebno rastjo pa so oblikovali tudi skavtsko združenje. Zahvala torej vsem preteklim in sedanjim načelnikom in načelnicam skavtskega združenja, skupaj z njimi pa tudi vsem voditeljem in duhovnikom, na vseh ravneh – od generalnih duhovnih asistentov, pa do tistih, ki so se ukvarjali z bobri in bobrovkami – ki so skupaj s skavtskimi voditelji skrbeli za potrebno duhovno rast vseh skavtov.
Petintrideset let je obdobje, ki v človekovem življenju pomeni, da začne doživljati, kako njegovi otroci vstopajo v življenje in začnejo razkrivati sposobnosti in morda tudi sence, s katerimi bodo oblikovali svoje osebno in svoje poklicno delo. Tako tudi tisti skavti, ki so v začetku skavtskega združenja začeli v Sloveniji orati ledino, danes lahko opazujejo, občudujejo in se zahvaljujejo za vse, kar je skozi ta desetletja zraslo iz tistih začetkov, v katerih je bilo veliko navdušenja, dela in veselja, pa tudi skrbi in odrekanja. Nedvomno je prav, da se ob tem, ko se zahvaljujemo Bogu, zahvalimo tudi tem prvim generacijam skavtov in vsem tistim, ki so stopali v njihove vrste in gradili združenje od začetka do danes.
Skavti so se odločili, da bodo 35-letnico praznovali z mislijo »Ogenj za vedno«. Naj mi bo dovoljeno, da se ob tej vodilni misli ozrem na Mojzesa in na grm v puščavi, ki je popolnoma spremenil njegovo življenje. V Drugi Mojzesovi knjigi beremo, da je Mojzes s čredo prišel v puščavo in tam je v njegovo življenje zažarel goreči grm. Ob tem prizoru je Mojzes sam pri sebi sklenil: »Stopim tja in pogledam to veliko prikazen, da grm ne zgori!« (2 Mz 3,3).
Vse skupaj se je začelo z radovednostjo. Mojzes si vzame čas, da preveri, kaj se dogaja sredi puščave. In ta radovednost je Mojzesa odvedla v čisto nove pokrajine, odkrila mu je čisto nova obzorja.
Ko se je približal temu grmu, je iz njega zaslišal glas, ki mu je rekel: »Ne bližaj se! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, na katerem stojiš, je sveta zemlja.« (v. 5).
Za skavte je to povabilo Mojzesu posebej pomembno. Spomnim se, kako sem prišel na velika skavtska taborjenja. Tam si lahko videl skavte vseh starosti. Nekaj pa jim je bilo skupnega. Vsi so bili po enem tednu skavtskih preizkušenj zelo utrujeni, vendar so bili istočasno tudi polni nekega notranjega ponosa. Bili so veseli in zadovoljni. In pa še nekaj me je presenetilo: Skoraj nikogar ni bilo, ki na taborjenju ne bi staknil kakšne poškodbe – praske, podplutbe ali kaj podobnega. Čeprav vemo, da jim to ni bilo prijetno, so vse to prenašali zelo pogumno, junaško.
Kar pomeni, da druženje okoli tabornega ognja, če uporabim malo simbolike, skavte naredi bolj čvrste. Sposobni so večjih naporov, zdržijo večje preizkušnje in utrdi se njihov značaj.
A vrnimo se k Mojzesu in snemanju sandal. Čeprav skavt skozi preizkušnje telesno in značajsko zori in se utrjuje, pa mora skrbeti za to, da njegov značaj ne postane trd, da njegovi odnosi z drugimi skavti nikoli ne postanejo trdi. V odnosu do drugih ljudi skavt nikoli ne sme imeti obutih gojzarjev, da ne postane neobčutljiv. V odnosih do bližnjega mora skavt biti bosonog, da lahko začuti bližnjega in njegovo potrebo.
Srečanje z gorečim grmom je Mojzesu razodelo še drugo pomembno resnico. Bog je Bog, ki vidi, je Bog, ki sliši, in je Bog, ki rešuje. »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal njegovo vpitje zaradi priganjačev. Da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim.« (v. 8). In ta Bog je Bog Mojzesovega očeta, pa Abrahama, Izaka, Jakoba. Torej Bog, ki je zelo blizu življenju ljudi. Ne malik, za katerega pravi psalm: »Maliki narodov so srebro in zlato, delo človeških rok. Usta imajo, pa ne govorijo, oči imajo, pa ne vidijo, ušesa imajo, pa ne poslušajo, tudi ni diha v njihovih ustih« (Ps 135,15-17).
Kakor so se Mojzesu ob gorečem grmu odpirale oči, da je spoznaval obličje Boga, ki je pozoren do človeka in ki dejavno vstopa v človeško zgodovino, tako je druženje ob tabornem ognju – pri tem imam v mislih vse skavtske dejavnosti – lepa priložnost, da se tudi pogledi skavtov odprejo za podobo Boga, ki želi biti z vsakim od njih v osebnem odnosu. Kakor je bil v zgodovini Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, tako želi tudi danes biti Bog Matejev, Žanov, Rokov, Anitin, Olgin … seznam se ne konča.
Naj nas nagovori še tretje sporočilo gorečega grma. »Zdaj torej pojdi! Pošljem te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta!« (v. 10). Bog hoče v osvobajanje ljudstva privzeti tudi Mojzesa. Tako tudi danes Bog hoče v oblikovanju človeku bolj prijazne družbe in človeku bolj prijaznega sveta pritegniti tudi nas; tudi tebe, dragi skavt, draga skavtinja. Kakor se je srečanje z Bogom v gorečem grmu za Mojzesa spremenilo v poslanstvo, ki ga je opravljal do svoje smrti na meji obljubljene dežele, tako se tudi tvoje srečevanje z Bogom ob skavtskem plamenu spreminja v poslanstvo, v katerem kot pristen, samostojen odgovoren in zdrav človek, kristjan in državljan opravljaš svoje dolžnosti in spreminjaš ta svet.
Ker si skavt in ker skavtsko življenje jemlješ resno, postajaš drugačen, kot bi bil sicer. Plemenitejše je tvoje srce, drugačni so tvoji pogledi, tvoja ušesa so pripravljena na poslušanje in tvoje roke na delovanje. In ker ti postajaš drugačen, postaja drugačen tudi svet, v katerem živiš.
Seveda se človeku vse to lahko zazdijo samo visokoleteče besede, ki nimajo pravega odmeva v resničnosti in v vsakdanu. Pa ni tako. Ko se je Mojzes branil poslanstva, ker se ga je bal, mu je Bog zagotovil: »Jaz bom s teboj« (v. 12). In kakor je bil z Mojzesom, tako bo tudi s teboj, zato se ne boj skupaj z njim stopati v svet in ga spreminjati.
Pri tem nas podpira tudi misel iz današnjega evangelija. Gre za enega tistih odlomkov, v katerih na poseben način pride do izraza vera. »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre,« prosi kraljevi uradnik. »Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je veroval besedi. Nobenega dejanja, ki bi ga storil Jezus, nobene besede, ki bi jo izrekel. Zgolj vera tega prosilca in zgodil se je čudež ozdravljenja. Dragi mladi ljudje, dovolj je vera, ki Jezusovo besedo sprejme in vse v njegovem življenju se spremeni. Kakor Jairu tudi tebi Jezus pravi: »Ne boj se, samo veruj.« (Lk 8,50).
Dragi skavti ter vsi s skavti povezani bratje in sestre. Ob 35-letnici združenja vam čestitam, se vam zahvaljujem in vas prosim, da dovolite, da vas druženje okoli tabornega ognja spreminja, kakor je goreči grm spremenil Mojzesovo življenje. Trdno sem prepričan, da boste na ta način mogli izpolniti dediščino, ki vam jo je ustanovitelj skavtov Robert Baden-Powell zapustil v svojem zadnjem pismu: »Edini način kako doseči srečo je, da srečo podarjamo bližnjim. Poskusimo pustiti svet za seboj kanček boljši, kot smo ga dobili.«
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
