V Marijinem romarskem svetišču na Sladki gori (Šmarje pri Jelšah, škofija Celje) je to soboto, 12. aprila, potekalo 4. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov z naslovom »Z ramo ob rami – romarji upanja« v organizaciji skupin moške duhovnosti, ki jih vodi p. Vili Lovše.
Srečanja se je udeležilo okoli 150 mož, predvsem so to bili člani 21 skupin Mož sv. Jožefa, ki se mesečno srečujejo po različnih krajih po Sloveniji, vseslovensko srečanje pa je bilo odprto tudi za vse druge moške skupin, ki delujejo samostojno, po svojem programu, in za vse zainteresirane.
Maša in podelitev priznanj
Začeli so s sveto mašo v cerkvi čudodelne Matere Božje, ki jo je vodil pastir škofije gostiteljice, dr. Maksimilijan Matjaž. Možem je posredoval sporočilo v duhu sinode o sinodalnosti in tudi jubilejnega svetega leta. Bogoslužje in pozneje tudi program je polepšal oktet Žetev iz Luč ob Savinji.
Pred koncem maše je škof Matjaž podelil priznanje ustanovitelju p. Viliju Lovšetu in zahvale prvim trem izmed devetih soustanoviteljev skupin Mož sv. Jožefa, ki so začeli z rednim srečevanjem v Ljubljani leta 2012 in pomagali, da se pobuda razvije: Božidarju Baku, Tomažu Porenti in Francu Pezdircu.
Mislim, da je danes v družbi in v Cerkvi zelo potrebno, da tudi z vidika moške duhovnosti pogledamo na Boga in na naše poslanstvo. (škof Maksimilijan Matjaž)
Škof Matjaž: resnična moč je v služenju
Ob robu srečanja je škof Matjaž povedal: »Mislim, da je danes v družbi in v Cerkvi zelo potrebno, da tudi z vidika moške duhovnosti pogledamo na Boga in na naše poslanstvo. Moški je bil že ustvarjen kot tisti, ki vodi, ki skrbi za življenje, ki je gospodar stvarstva: ampak ravno to poslanstvo lahko zanj vedno znova postane skušnjava, da bi svojo moč zlorabil. Mislim, da nam daje upanje ravno Božja beseda, evangelij. Jezusov zgled nas vodi, da vedno bolj prepoznavamo, da je resnična moč pravzaprav moč v služenju, v delovanju, ko zmoremo iti preko samega sebe, ko lahko obvladujemo svojo moč. Iz naše moči se lahko nekaj resnično rodi ravno takrat, ko se sami prepustimo.«
Škof je nadaljeval s primerom iz evangelija: »Zdi se mi, da je to tisto, kar je hotel Jezus naučiti svoje učence. Za to so potrebovali dolgo časa, najbolj pa so se tega naučili takrat, ko so se srečali z njim v svoji stiski. Kot Peter, ko je ob praznih mrežah spoznal, da jih lahko Gospod naredi rodovitne, če jih deli z njim, če jih na njegovo besedo zgrabi v roke. Takrat je resnično postal učenec in apostol in k temu so še na poseben način poklicani tudi moški v Cerkvi in v družbi.«
Okrogla miza: današnja vloga mož, ki sledijo Gospodu
Nadaljevali so z okroglo mizo v bližnjem Kulturnem domu s temo »Vloga moškega in njegove svetosti v današnjih časih«. Zanimiv pogovor, poln bogatih izkušenj, globokih misli in tudi smeha je povezoval dr. Viljem Lovše, vikar na Sladki Gori in voditelj moških skupin. V pogovoru je sodeloval Klemen Matk, družinski oče petih sinov, kmet in družbeno aktiven Slovenec iz Solčave v Logarski dolini. Z ženo vodita kmečki turizem, kjer goste razvajata z domačo hrano in pristno gostoljubnostjo (matk.si). Drugi gost je bil Matjaž Kosi, teolog, katehist in spletni vplivnež iz Ormoža. S svojo družino deli humorne video vsebine na različnih družbenih omrežjih (@misticizem). Hkrati poučuje verouk in predmet Vera in kultura na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru.
V današnjem svetu, ki ga zaznamujejo težnje po diktaturi, fundamentalizmu in nasilju, je nujno, da se moški zavedamo svoje vloge pri oblikovanju zdrave družbe. (p. Viljem Lovše)
Hoja v četvorkah: spoznavanje z izmenjavo vtisov in izkušenj
Po kosilu so okolico Marijinega svetišča preplavile skupinice moških po štiri, ki so med sprehodom v lepi naravi izmenjali osebne vtise iz okrogle mize in izkušnje iz osebnega duhovnega življenja po metodi duhovnega pogovora, ki jo uporabljajo na mesečin srečanjih moških skupin. To je bila tudi priložnost za nova poznanstva.
Sklepni del: predstavitev skupin in vzajemni blagoslov
V zadnjem delu programa so se udeleženci zopet zbrali v dvorani, kjer so se predstavile posamezne skupine moške duhovnosti in povedali nekaj besed o svojem delovanju. Teh je 21, nastajajo tudi nekatere nove, ki se jim zainteresirani možje lahko pridružijo (stik je objavljen na naslovu moskaduhovnost.si).
Pred odhodom so počastili Najsvetejše v tihoti in drug drugega blagoslovili.
Prejšnja vseslovenska srečanja mož, očetov in sinov
Prvo: 14. aprila 2018 v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani (tema: »Tukaj sem, pošlji mene!«)
Drugo: 16. marca 2019 v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani (tema: »Srečen in uspešen?«)
Tretje: 24. septembra 2022 v Zavodu A. M. Slomška v Mariboru (tema: Jaz in ona; »Moža in ženo ju je ustvaril«)
P. Viljem Lovše: Bodimo romarji upanja z ramo ob rami
Ob koncu srečanja je p. Vili za Družino dejal: »Z ramo ob rami gledamo v smer Kristusa, ki hodi pred nami in nas vodi k Cilju, v moči katerega lahko živimo svoj moški vsak dan kot sinovi, bratje, možje in očetje. Škof Maksimiljan nam je povedal, da nas Kristus razvezuje različnih zvezanosti in osvobaja našo od Boga dano moč za druge. Dar smo sebi in drugim. Božji Duh nam omogoča iz tega živeti in nas tako zajema v svojo svetost. Daje nam svobodo in vsak dan pričakuje
našo odločitev. Naša vera je oseben, zavesten in ljubeč odnos do Njega in med nami. Zato se iz srca zahvaljujem vsem vam možje, ki se vsak mesec srečujete z ramo ob rami. Hvala vsem koordinatorjem skupin, hvala vsem možem, da si upate deliti svojo izkušnjo, ki je zaradi Vstalega Kristusa del Božje zgodbe z nami. Iskrena hvala, da smo vsi skupaj organizirali 4. vseslovensko srečanje, zlasti članom pripravljalnega odbora in vsem, ki so pristopili k izvedbi bratskega srečanja. Hvala vam, sladkogorski možje, ki ste nam dali prostor in velikodušno poskrebeli za hrano in nemoten potek. Bog živi oba gosta, Klemena Matka in Matjaža Kosija, ki sta nam zaupala dragocene izkušnje iz zgodb, ki jih Bog ustvarja z njima in z njunimi dragimi. Iz srca se zahvaljujem Družini za poročanje, kakor tudi Radiu Ognjišče, Radiu Ars, Aletei, Tv Exodusu, Kozjansko.info in ostalim medijem, ki so nam dali glas in besedo. Hvaležen sem vsem, ki molite drug za drugega in vsem, ki molite za nas moške našega časa. Skupaj in z ramo ob rami lahko delamo čudeže. Z vero lahko premikamo gore. Cilj nam je podarjen in pot tudi. Hvala vam, ker smo romarji upanja z ramo ob rami,« je še povedal organizator p. Vili in može povabil, da se pridružijo kateri izmed skupin, ki se sestajajo mesečno (moskaduhovnost.si).
Nagovor škofa Maksimilijana na vseslovenskem srečanju mož na Sladki Gori, 12.4.2025
Dragi bratje!
Že ta beseda v pozdravu mi je nenavadna, ker redko ali morda nikoli ne pozdravljam zbranega občestva samo z besedo bratje. Res sem zelo vesel, da smem z vami obhajati to romarsko jubilejno svetoletno slavje na tem čudovitem romarskem kraju pri Devici Mariji na Sladki gori. V tem svetišču srce otopli, ko gleda te prizore lepote, ki odsevajo s sten in stropov te cerkve. Ti govorijo po eni strani o preizkušnjah in trpljenju človeškega življenja, po drugi strani pa o ljubezni, bližini in dobrosrčnosti Boga, ki se še na poseben način kaže v naši Devici Mariji.
Pozdravljam gospoda župnika Vilija, ki se trudi, da bi vas zbiral in utrjeval v tem temeljnem in osnovnem poklicu biti moški, biti pristni ljudje, ki jih je Gospod kliče, da izpolnijo svojo nalogo.
Cvetna sobota
Vaš svetoletni romarski shod poteka prav na cvetno soboto, na dan, ko se po eni strani počasi zaključuje naša romarska pot posta. Hkrati pa se, če gledamo Jezusa in njegovo življenje z učenci, zaključuje njihova priprava na ključni dogodek, ki se bo zgodil v mestu Jeruzalem. Po treh letih bivanja, učenja in hoje učencev z Jezusom, ko jih je uvajal v resnico Božjega kraljestva in skrivnost njihovega poslanstva, zdaj stojijo pred tem velikim svetim mestom.
Na nek način so bili tudi oni takrat priča ‘moškemu romanju’ Jezusa z dvanajsterimi, ki so ga prepoznali kot obljubljenega Mesijo, ki pa se je vedno znova nekako izmikal njihovim predstavam, v čem je pravzaprav njegova moč in kaj je tisto, kar v resnici osvobaja.
Želeli in pričakovali so nekoga, ki jih bo osvobodil z močjo. In ta obljubljeni Mesija zdaj stoji s svojimi dvanajsterimi pred tem svetim mestom, da vstopi vanj. Na eni strani slišimo vzklikanje, veselje, hozana Davidovemu sinu, to navdušenost množic, ki trgajo palmove veje za pozdrav, na drugi strani pa vidimo zadržane in nezaupljive poglede, ki ne morejo verjeti, da bi to mesto moči, ta trdnjava postave lahko sprejela za osvoboditelja nekoga, ki ne verjame v silo moči in črke postave, ampak hoče nekaj več in globlje.
Odvezani osliček
Ena podrobnost nam pade v oči in ušesa ob poslušanju tega evangelija Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem. Podrobnost, ki jo ne bi pričakovali – privezani osliček, ki se v odlomku pojavi kar trikrat. Ko se Jezus bliža mestu, pravi dvema učencema: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« (Lk 19,30-31)
V tem majhnem simbolu je izrečena velika resnica Gospodovega prihajanja in njegovega poslanstva. Prihaja ne z močjo in prihaja ne sam. Ko prihaja, si želi pomagati z nekom, ki je zvezan, ki se zdi nekoristen in nepomemben, ki je v tistem času veljal za žival ubogih, tistih, ki si niso mogli privoščiti več.
Odvežite ga. Drugo, kar nam ta podoba govori o namenu njegovega prihoda pa je, da bi nas odvezal in da bi postali svobodni in koristni kljub svoji šibkosti. Kot ta osliček, čeprav šibek in majhen, neslaven v očeh tega sveta, a ko je odvezan, lahko hodi in je koristen.
Cvetna sobota je tudi za nas praznična priprava na vstop v to skrivnost velike noči, ki se tudi ne bo zgodila v znamenju hozane, aleluje in slavljenja, ampak na človeka zelo nevreden način – na križu na veliki petek. Na način izdaje, zatajitve in Božjega sestopa v objem učencev, ki ga bodo izdali v roke ljudi, ti pa ga bodo bičali in nenazadnje umorili.
Zgodila se bo v sestopu Božjega veličastnega in ljubljenega Sina na les križa, kjer bo postal enak razbojnikom in na koncu zavpil: »O Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Zgodila se bo ta velika resnica našega Boga, ki nam je izkazal zvestobo in ljubezen do konca, tako da je vstopil tja, kjer ga človek najbolj potrebuje – v njegovo šibkost, greh in smrt.
Jubilejno leto
Naše romanje letos obhajamo v svetem jubilejnem letu, katerega srčika in temeljni namen je prav to, kar smo na nek način prepoznali v tem ubogem oslu: osvoboditev, razvezati se.
Zgodovina svetega leta je pravzaprav prazgodovina, ki se dotika stvarjenja človeka in sveta. Bog je že na začetku stvarstva, ko je vse ustvaril, vse izročil človeku: »Vse je tvoje. Nad vsem gospoduj. Spoštuj pa svetost in nedotakljivost življenja, ki je središče, ki te bo vedno znova varovalo in kamor se boš lahko vedno znova vračal.« Ta svetost in nedotakljivost je bila na začetku drevo spoznanja in življenja: »Ne dotikaj se ga, ne posegaj po njem. To te bo varovalo, da boš ostal svet, da boš ostal gospodar, ne pa suženj.«
Bog je človeku naročil, naj šest dni dela, sedmi dan pa je dan počitka, dan svetosti, dan, ki naj ga občuduje in sprejema. Dan, ob katerem se zavedaš, da nisi ti Bog, da si ustvarjen, da si prejemnik. In ta svetost sedmega dneva bo dala moč in svobodo vsemu tvojemu času.
Zato obhajamo jubilejno leto, da se spet zavemo, kdo smo: da smo obdarovani, da nam je vse dano, da moramo kaj tudi odpustiti in izpustiti iz rok. In tisto, kar najtežje izpustimo, je prav naš greh, ki se prilepi na tisto, kar nam je najsvetejše in najdragocenejše – na naše odnose. Greh je kot neke vrste pijavka, ki se zareže tja, kjer je izvor krvi, izvor življenja. To pa so naši odnosi.
Zato je prvi poziv in prva milost svetega leta prav to, da nas Gospod vabi v osvoboditev, v poglobitev, v očiščenje in osvoboditev naših odnosov. Ta pa se seveda dogaja postopoma, ko odkrivamo, kdo smo, kaj si želimo, kaj potrebujemo in kdo nas kliče.
Zato je tisti drugi vidik svetega leta prav ta vidik romanja. Sveti oče Frančišek je še posebej naslovil to sveto leto: Bodimo romarji upanja. Biti kristjan že samo po sebi pomeni biti človek upanja. Ne moreš biti kristjan, če nimaš upanja. Naša srčika je, da smo ljudje upanja, ki imamo večno prihodnost, ki nam jo daje Bog, v katerega verujemo.
Romanje nam želi utrditi to zavest, da smo na poti, da naše življenje tu na zemlji ni večno. Vse je zelo dinamično. Danes smo, jutri nismo. Vse mine. Biološko življenje vsem nam iz dneva odhaja, a ne brez smisla. Tako kot ni brez smisla gnojilo, ki ga mora kmet voziti na njivo. Tudi ta gnoj ima smisel, da daje življenje temu, kar bo na tej njivi zraslo. Njivo pa je potrebno negovati, da bo obrodila npr. pšenico. Pa tudi ta pšenica nima smisla sami v sebi. Ne bomo je pospravili pod nek podstavek, ampak jo bomo porabili.
Tako se dogaja z vsem. Naše moči same zase nimajo smisla. Tudi naše zdravje nima smisla samo po sebi. Prošnja: Samo, da bo zdravje, pa bo vse, ne zdrži. Tudi zdrav človek je lahko nesrečen in mu zdravje nič ne pomaga. Na romanjih se lahko učimo, da smo na poti, ki pa nas vse nekam usmerja.
Na pot v življenje nas je nekdo poklical. Kaj je poklic? Vsako življenje, ki se živi, je pravzaprav poklicano. Poklic pomeni živeti v srcu nekoga, ki me je poklical. Zavedati se poklica pomeni zavedati se odnosa. Nekdo me je poklical, nekdo me ceni, nekdo me pozna. Nisem prah v kozmosu.
Prvi poklic, ki smo ga vsi dobili, je bil že poklic naših staršev, ki so me iz ljubezni in bližine sprejeli v to življenje, v katerem nismo slučajno. Nekdo me kliče v odnos in prečiščevati in živeti ta poklic živeti, pomeni dajati smisel življenju. Ko se zavedam, da ima moja pot smer, dobijo tudi vse vsakdanje stvari svoj pomen.
Vse dobiva svoj pomen, tudi moje trpljenje in nemoč. Če imamo v sebi milost vere, potem pa vemo, da je bistvo Boga prav to, da kliče v odnos. Ustvaril nas je iz ljubezni, da bi imeli življenje in ga imeli v polnosti.
Da bi lahko vztrajali na tej poti, prečiščevali odnose in sledili temu klicu, pa se je potrebno odločati. Klicev okoli nas je veliko. Razločevati klice je umetnost. Resničen klic ni barvit in bombastičen, ne bo nam obljubljal zastonj življenja, ne bo nam dajal utopij. Pravi klic želi priti do srca. Do srca pa lahko pride samo kri, ki pomeni življenje, ljubezen, resničnost. Kri pa seveda tudi stane. Zato se je potrebno vedno znova odločati.
Odločati se
Ko gremo na pot, moramo narediti načrt. Za stopiti na pot se je potrebno odločati: od-ločiti se od nečesa in odločiti se za nekaj. To je naša vsakodnevna borba. Vsak dan se moram odločiti, da vstanem, da živim, da nekaj naredim.
Vaš prijatelj in brat Aleš Čerin je pred časom dal na splet svojo meditacijo o prvem psalmu, ki ji je dal pomenljiv naslov: Samo dve poti v življenju sta.
Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva. Ni pa tako s krivičnimi, temveč so kakor pleve, ki jih veter raznaša. Zato krivični ne bodo obstali ob sodbi, ne grešniki v zboru pravičnih. Zakaj Gospod pozna pot pravičnih, pot krivičnih pa vodi v pogubo. (Ps 1,1-6)
Pot pravičnih je pot poslušanja. Tisti, ki želi hoditi po poti pravičnih, se mora učiti poslušanja in imeti držo zaupanja in vere. Krivičen pa je tisti, ki zavestno zavrača Boga in ga ne priznava. Tisti, ki se dela Boga in je njegov bog njegov ego, edina avtoriteta pa on sam.
Bodite pozorni, kot pravi Aleš Čerin, na ta trikratni ne hodi: ne hodi po nasvetih krivičnih, ne stopa na pot grešnikov, ne poseda v družbi porogljivcev.
Hudi duh bo stvari vedno zbanaliziral, češ da so vse poti enake. A le dve poti sta v življenju človeka. Pot pravičnega, ki živi v skladu z Božjo voljo, ki je poslušen, ki ima zaupanje in vero. In pot krivičnega človeka, ki zavestno zavrača Boga in ne priznava njegove avtoritete. Ni neke tretje srednje poti. Pot, ki je nekaj vmes, postopno pripelje na pot krivičnih, ko človek najprej posluša nasvete hudega duha, potem hodi v njegovi smeri in na koncu poseda in se norčuje iz Boga, kot žaba ki se počasi kuha.
Sveti Jožef
Naj zaključim s svetopisemskim modelom tega pravičnega človeka, ki je sveti Jožef. O njem že veliko veste in je vaš spremljevalec in priprošnjik.
Tri stvari, kako živeti pot pravičnih, se na močan in nevsiljiv način kažejo prav v svetem Jožefu. Poznate njegovo zgodbo iz evangelija, kako je slišal o tem, da je Marija noseča in v svojem srcu premišljeval, da bi jo na skrivaj odslovil. In ko je to premišljeval v svojem srcu, se mu je v spanju prikazal angel in mu rekel, naj nikar ne stori tega. Ko se je zbudil, je vzel ženo k sebi in dal otroku ime Jezus.
V Jožefu vidimo tri poti pravičnih, teh smeri, k katerim smo vsi poklicani:
Soočiti se
Soočiti se, boriti se z Bogom in s samim seboj. Bog želi, da se z njim resno soočimo, da mu tudi resno oporekamo, ko ga prepoznamo kot silnega in zvestega, sebe pa kot polnega šibkosti, zaradi katerih ne verjamemo vase in nas je sram. Bog pa nam pravi: »Nisem te poklical popolnega. Kličem te zvestega, kličem tebe točno takega.« Rezultat tega boja bo, da bo človek končno sprejel lahko Boga in samega sebe.
Umolkniti
Jožefu Bog spregovori v sanjah, ko obmolkne in potem zaspi po tem težkem boju. Sanje v antiki pomenijo pravzaprav smrt. Ko človek izpusti iz svojih rok svojo moč, ima Bog prostor in čas, da spregovori in te nagovori.
Spustiti iz rok to, kar me najbolj ovira, pa seveda ni lahko. Kako naj izpustim iz rok, če pa mi je Bog že na začetku stvarjenja rekel: »Gospoduj in upravljaj to, kar ti dam.« Ta skrivnost tudi za Božjega Sina ni bila lahka. Bil je poslan, da osvobodi ljudstvo sovražnikov, potem pa je moral vse izpustiti iz rok, nazadnje še svojega duha.
Storiti dejanje ljubezni
Ko se je Jožef zbudil, je vzel ženo k sebi in dal otroku ime Jezus. Vzel je ženo k sebi, zavedajoč se, da ne pripada njemu in da ta otrok ni njegov. Ta tretji korak pomeni sprejeti nekoga, zavedajoč se, da ni moja last in moja posest. Moja naloga je samo ta, da mu dajem varnost, prostor in življenje. To je tisto veliko poslanstvo, da lahko življenje živi in preživi.
Vir: Družina, Škofija Celje
