Dragi bratje in sestre.

Letos mineva natanko sto let, odkar je papež Pij XI. ob sklepu svetega leta 1925 objavil okrožnico Quas primas, s katero je vzpostavil »praznik našega Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva.« Okrožnica se odlikuje po svoji odkritosti; spregovori o kugi tistega časa oziroma o tako imenovanem laicizmu z njegovimi zmotami in brezbožnimi spodbudami, namen okrožnice pa je bil, da bi družbo vrnila k svojemu Odrešeniku.

Praznik Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva je bil ustanovljen v času, ki je bil nadvse viharen. Osem let prej je bila opita od zmage boljševistična revolucija v Rusiji, tri leta prej je v Italiji oblast dobil fašizem, pripravljal se je nacistični prevzem oblasti v Nemčiji. Vsakdo, ki se je na kakršen koli način povzpel na oblast, se je začel obnašati kot bog in je tudi začel delovati kot bog. V času, ko so ljudje postali bogovi, človek ni bil več človek. Človekovo dostojanstvo ni bilo več temeljna vrednota in njegovo življenje ni bilo več nedotakljivo. Povsod, kjer so ti namišljeni bogovi izvajali svoje načrte, je bil svet posejan s smrtjo, z ruševinami in z neizmernim trpljenjem.

Zato je bila ustanovitev praznika Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva dobro premišljena odločitev Papeža Pija XI., podprle pa so jo prošnje škofov, katoliških univerz in stotine tisoči vernikov z vsega sveta. V teh prošnjah odseva zavedanje, da svet potrebuje Božje vodstvo, da svet potrebuje Božje zapovedi, sicer postane življenjsko nevaren prostor za vse, ki na njem živijo. Obenem pa odraža tudi spoznanje, da se morajo vsi zemeljski veljaki, da se morajo vsi zemeljski oblastniki zavedati, da sveta nimajo v svojih rokah, da svet ni na milost in nemilost izročen njihovi volji ali samovolji. Nihče izmed njih ga ni ustvaril, nihče izmed njih ni ustvaril niti enega samega človeka ne, in zato nihče izmed njih nima pravice, da bi odločal o življenju in smrti enega samega človeka, kaj šele o obstoju ali neobstoju celotnih narodov ali ljudstev.

Ali je naš čas boljši, kot je bil tisti, ko je po svetu vzniknila želja in prošnja po prazniku Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva? Bojim se, da ne. Je v našem svetu manj solza, kot jih je bilo konec prve četrtine dvajsetega stoletja? Je danes manj mrtvih, je manj ruševin, je manj teptanja človekovih pravic in manj izkoriščanja človeka? Bojim se, da ne. Se pa določene stvari spreminjajo. Na številnih področjih sveta divjajo oboroženi spopadi z vsemi grozodejstvi, ki jih to povzroča, le da se danes to na eni strani spreminja v virtualno resničnost, na drugi strani pa še vedno ostajajo ruševine in kri in pohabljeni in smrt. Kot pred sto leti tudi danes resničnost zavijamo v besede, ki uspavajo našo zavest in našo vest, da ne vidi več brutalnosti idej in dejanj, ki jih te besede skrivajo. Tudi naš čas razdira svet Božjih zapovedi in s tem tudi svet človekovega dostojanstva in nedotakljivosti, ter se razglaša za naprednega in sočutnega.

Zato tudi danes zelo potrebujemo in se veselimo praznika Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, da nas prebudi, da nas postavi v resnične okvire življenja in v dejansko urejenost stvarstva, v kateri ima Bog svoje mesto in svojo besedo, človek pa ostaja Božji otrok in ima kot tak neodtujljivo in nedotakljivo dostojanstvo.

Presenetljivo nas Božja beseda današnjega praznika postavi na Kalvarijo. Po evangelistu Janezu je bila to ura, za katero je Jezus prišel. Napovedoval jo je kot uro, ko bo Oče poveličal svoje ime, Jezus pa bo, povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi. Samo tri stvari spominjajo na kraljevanje: krona na Jezusovi glavi, le da ni zlata, ne okrašena z dragimi kamni, ampak je spletena iz trnov, nabranih v Bog ve kateri kamniti groblji; potem napis nad Jezusovo glavo – Jezus Nazarečan, judovski kralj; čisto na koncu pa še razbojnik, ki zaupno prosi Jezusa: »Jezus,  spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«

Zadržimo se tudi mi nekaj časa pri tem dogajanju na Kalvariji. Pod Jezusovim križem imamo najprej tri skupine ljudi. Najprej je tam ljudstvo. Kaj počne ljudstvo? Kako se obnaša? Evangelist Luka pravi, da so stali in gledali. Ne počnejo nič, ne dobrega ne slabega. Zdi se, da so osupli, da ne doumejo, kaj se dogaja. In ljudje se v odnosu do tega križanega ne odločijo. Ostanejo zmedeni, čeprav se potem, ko se po Jezusovi smrti vračajo s Kalvarije, tolčejo po prstih. Ta neodločenost je boleča, saj pomeni zamuditi trenutek srečanja z Bogom.

Ta zgodba se ponavlja iz roda v rod, iz kraja v kraj. Ljudje, ki gledajo, ne da bi dojeli, ljudje ki so navzoči, a se ne potrudijo, da bi razumeli; in stvari se dogajajo mimo njih, stvari se dogajajo celo proti njim. Star latinski pregovor pravi, »Qui tacet, consentire videtur - kdor molči, se zdi, da pritrjuje«. Seveda je oblastnikom vseh časov to voda na njihov mlin – nema, negibna množica, ki vidi trpljenje, krivice in celo nasilje, in molči.

Potem imamo pod križem voditelje. Ti so v resnici odgovorni. Zanje ne moremo reči, da ne vidijo, da ne doumejo. Zavedajo se svojih privilegijev in so nanje navezani. Omogočajo jim, da med drugimi ljudmi zavzemajo neko posebno mesto, ki ima veliko prednosti in malo odgovornosti. Zavedajo se, da Jezus s svojo novo zapovedjo razdira okvire njihove vloge, ki so si jo prisvojili v družbi, zato iščejo načina, kako bi se ga znebili. Sklepajo zavezništva, izsiljujejo oblastnike, kupujejo glasove. Na Kalvariji pa se norčujejo in posmehujejo. Trpljenje jih ne gane, ampak jim prinaša veselje, celo zadoščenje. Izpolnjeni so njihovi načrti. Sedaj bodo imeli mir pred tem Nazarečanom.

Zakaj Jezus ne stopi s križa, pa bi bilo v trenutku konec te smrtne drame? Ker bi bilo v istem trenutku tudi konec njegovega poslanstva, v katerem razodeva Očetovo ljubezen. Zdelo bi se, da so moč nad njegovim odrešenjskim delom dobili tisti, ki so proti njemu, da je začel izpolnjevati njihove zahteve in pričakovanja. Vendar njegov Oče ni Bog, ki so ga častili mogočniki tega sveta, ampak je Oče, h kateremu Jezus moli odvezo tudi nad tistimi, ki so proti njemu, kakor sem tako lepo bral o Jezusovi prošnji za odpuščanje na križu. Bog ni vsemogočen, ker bi s svojo močjo lahko naredil, kar hoče, ampak ker neizmerno ljubi. Njegova vsemogočnost ni v gospodovanju, ampak v služenju. Zato ostane na križu.

Potem imamo pod križem vojake. Plačani so bili za svoje delo. Najbrž razočarani zaradi tega, ker so bili toliko časa ločeni od svojih družin. Naučili so jih, da morajo izvrševati ukaze. Namesto njih mislijo drugi. Nihče ne pričakuje njihovega mnenja, še manj, da bodo zavzemali svoja stališča. Spoštovali so zmagovalce in zasmehovali poražence. Tudi tega, ki je visel nad njimi.

Zadnja skupina na Kalvariji, ki zasluži vso našo pozornost, pa so Jezus in oba razbojnika, ki sta križana skupaj z njim. Pretresljiv prizor. Trije križi, trije obsojenci, trije smrtni boji in tri življenjske zgodbe. Med obema razbojnikoma visi Jezus, ki ga je Oče v svoji ljubezni poslal na svet, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje.

Nihče. Bog nikogar ne izključuje iz svoje ljubezni in iz odrešenja. Tudi Jezus ni izključil nikogar, tudi levega razbojnika ne. A ta se ni mogel odpovedati svojemu preklinjanju in sramotenju. Trdno sem prepričan, da je bil deležen enako usmiljenega pogleda kot desni razbojnik, da je bil Jezusov pogled enako vabeč in odpuščajoč. On pa je zamudil trenutek srečanja z Bogom in njegovim odpuščanjem.

Drugi razbojnik se zaveda, da bo umrl, obenem pa se zaveda tudi vsega tistega, zaradi česar po pravici trpi. In se poln zaupanja izroči Jezusu: »Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«

To je temeljno sporočilo tega praznika. Ko odpade ves blišč zemeljskega, mogočnega, uspešnega, učinkovitega, in se nasloniš na Jezusa Kristusa in na njegovo ljubezen in narediš to, kar je prav. Spregovoriš, ko je treba spregovoriti, braniš človeka, ko ga je treba braniti, ter vedno znova ponavljaš: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.«

Tako nastaja kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit